Čistka

Čistke - beseda je značilna predvsem za Stalinov čas in označuje metodo radikalnega odstranjevanja ljudi. In na njihovo mesto postavljanje bolj discipliniranih, brezpogojno ubogljivih. Ubogljivejših. Po navadi nam pride na misel - če se še spominjamo zgodovine prejšnjega stoletja, kar je vse manj očitno -, ko se spomnimo slavnih sojenj, s katerimi je diktator obračunaval z opozicijo znotraj partije. Ne le s trenutno opozicijo, ampak tudi s pričami revolucije. Odšli so Pjatakov, Tuhačevski, Buharin. Slednji, ta neverjetni intelektualec, je bil nad vsemi.

Za čistko te vrste je značilno, da se od očiščenega pričakuje, da bo priznal nadmoč tistih, ki mu sodijo, in nujnost lastnega ponižanja. Primer Buharin je najslavnejši. Pred sojenjem so mu rekli, da ni pomembna resnica, ponižan bo v imenu revolucije, v njeno korist.

To je vrhunski obrazec. Čistka je bila sicer vsakdanje orodje sovjetske birokracije, njen način vladanja. Kot čiščenje želodca z alka selzerjem. Diktatura ni mogla dihati, če od časa do časa ni počistila v svojih vrstah. Spomnim se birokrata, ki je o podrejenem delavcu rekel, da bo moral biti kmalu očiščen, ker nikoli ne naredi napake. Človek brez napake? Nevaren človek.

Zahodna demokracija, ki se ponaša s svojo humanejšo naravo in odsotnostjo sumničavosti, je imela takrat delno razumevanje za sovjetske čistke. Ameriški veleposlanik v Mosvi Davies je skomignil z rameni: dokazi proti Buharinu niso mogli biti izmišljeni, za kaj takega bi bil potreben genij samega Shakespeara!

Slavni francoski romantični pisatelj Andre Malraux, pozneje blizu De Gaullu, je postavil piko na i: "Tako kot inkvizicija ni zatresla pravega dostojanstva krščanstva, tako tudi moskovska sojenja niso zmanjšala dostojanstva komunizma."

Zakaj govoriti o tem? To je zgodovina. Ni več ne komunizma ne čistk, bi rekli. Nekateri so po padcu komunizma v vzhodni Evropi resda poskušali nekaj podobnega z lustracijami, vendar brez uspeha. Bleda kopija veličastne predstave. Že med spremembami je bilo jasno, da nihče ne more doseči na primer Kwasniewskega. Najprej bi protestirali Američani.

Vendar je metoda čiščenja vitalnejša in človeški naravi bližja od usode neke ideologije. Ravnokar smo imeli čistko, fragmentarno čistko, prilagojeno demokratični civilizaciji! V domovini demokracije, v Angliji.

Kaj je bilo to, če ne epilog preiskave o vlogi BBC-ja pri odkrivanju pravega stanja iskanja "orožja za množično uničevanje" v Iraku? Glede na nedokončanost in majhno število "očiščenih" je drugačen le civilizirani postopek čistke.

Lord Hutton, ki so ga postavili na čelo komisije, ki naj bi ugotovila, ali je novinarska trditev, da je britanski premier, skupaj z Američani, sprožil plaz vojne z lažnimi podatki obveščevalne službe o nevarnosti iraškega napada "v roku 45 minut", je nekaj časa pametoval, vendar ne predolgo. Zavrnil je obtožbe - tudi tisto, da so obveščevalci namerno, vendar tudi z molčečim strinjanjem vlade, izsledke prilagajali željam vlade. In da je vlada namerno žrtvovala znanstvenika, ki je potem storil samomor.

Lord Hutton je nevtralen le na prvi pogled - z dostojanstvom skromnega uslužbenca. Dopustil je, da bi novinar lahko imel prav. Vendar "bolj ko sem se poglabljal v preiskavo, bolj mi je bilo jasno, da ni bilo nobene strategije prikrivanja resnice".

Seveda. Obstaja možnost, v najslabšem primeru, da je dosje o iraškem orožju "podzavestno" vplivalo na vrhove obveščevalne službe. Predsednik vlade? Ena sama nedolžnost.

In zdaj bistvo stvari, ki nas vrača k temi čistk. Sklep lorda Huttona še ni prišel v javnost, ko se je ogromna zgradba BBC-ja že začela tresti. Zgradba tega ponosa angleškega medijskega genija. Vse, kar je sledilo, seveda ni spominjalo na Lubjanko. Demokracija se je zadovoljila s svojim funtom mesa. Niti grama več.

Novinar, ki je odkril "prikrito strategijo", je dal odpoved, kot častnik, obsojen na smrt, ki mu dovolijo, da se ubije sam. Odpoved sta dala - spet sama od sebe - tudi dva direktorja. O odpovedi so glasno premišljevali vsi člani upravnega odbora, vendar česa takega vlada ni zahtevala, in guvernerji so si prizanesli . Nacionalna ustanova je bila javno okarana in to je vse.

Kje smo? Pri ugotovitvi, da čistka kot načelo in sredstvo ni neodtujiv in neponovljiv produkt diktatorskega režima. Mogoča je tudi, in se tudi izvaja, v demokraciji. Razlika je v meri, v obstajanju ali neobstajanju takta.

Čistiti si želi vsaka birokracija, demokratična se le pravočasno ustavi.

Poleg tega se od žrtve ne zahteva, da se javno pokesa. V prejšnjem primeru lahko od nje pričakujemo, da bo napisala knjigo, v kateri bo povedala vse ali precej. In za to dobila debel honorar. Državnim vrhovom ostane zadovoljstvo, da so za hip prestrašili močne medije. Poslej bodo bolj pazili. Tudi to je nekaj.