Konec neprepoznavnosti

Sicer tudi prej nisem mislil, da so izbrisani slovenska iznajdba. Tudi pri nas se to ni začelo šele včeraj. To se je že dogajalo, le da takrat ni bilo medijev, ampak navadni časopisi, ki pa so imeli druge opravke . Po prvi svetovni vojni je bilo v tedanji Sloveniji (Kraljevini SHS) težko dobiti državljanstvo, če si imel priimek, ki je zvenel preveč tuje.

Pozneje, v drugi Jugoslaviji, so bili izbrisani, praktično, zaporniki na Golem otoku. Ko so se vrnili z otoka, so jim nekatere pravice sicer vrnili, vendar so o svoji izbrisanosti modro molčali.

Ne moremo niti mimo Rusije, tiste sovjetske. Po Stalinovem obračunu s Trockim so si ljudje spreminjali priimke (na tisoče si je priimek spremenilo iz Trockega) . Izginili sta tudi dve prijateljici naše družine, ker sta bili Nemki v napaćnem času. Nikoli več nismo slišali zanju. Bili sta umetnici, sploh nista bili članici partije.

Na neki način so bili izbrisani vsi državljani, če niso imeli dovoljenja, da bi živeli v določenem mestu, še posebej v Moskvi. Obstajale so tudi prepustnice (putjovke, to je potovalnice), brez katerih človek na potovanju ni obstajal.

Zakonska zveza s tujcem ni bila priznana. Tuji zakonec je bil tudi “izbrisan”.

Amerika? Izbrisanost ni najprej zavladala v Guantanamu pod pritiskom grozote 11. septembra. Izbrisanost je na svoj način poznal na primer Hollywood. Ko je brisal prvorazredne scenariste, režiserje, igralce, ki se niso pokesali, če so imeli prijatelje, ki so simpatizirali s komunisti. Zadevo so pozneje popravili, vendar se vsi izbrisani niso vrnili.

Še nekaj o Guantanamu. Na najnovejših posnetkih je vse belo, čisto in urejeno. Izbrisani dobivajo hrano na pladnjih s prtički, lepo prosim. Amerika lahko briše, vendar je zdaj način ameriško higieničen.

Skoraj bi pozabil. Mojemu kolegu, glavnemu uredniku Politike Aleksandru Nenadoviću, pristašu liberalne struje v Srbiji, so v sedemdesetih letih izbrisali ime. V uredništvu so ga obdržali, vendar anonimno. Ni imel pravice do podpisa. Bil je novinarsko izbrisan.

V državah, h katerim nam na srečo ni treba dodajati tedanje liberalnejše Jugoslavije, so bili izbrisani sinovi in hčerke neprimernih slojev (“buržoazije”), ki bi želeli napredovati v službi. Ali študirati, kar bi hoteli, ali potovati, kamor bi hoteli.

Pustimo to. Nekateri so zato, ker so bili izbrisani iz boljše kariere, vsaj postali ljudje.

Naj se sploh vrnemo k našim izbrisanim? Ugledni vodilni novinar je nedavno zapisal, da se k razprtijam okrog tega, kar se je pred desetimi leti zgodilo 18.000 ljudem, ne bi vračal. Škoda papirja. Izbruh gneva zaradi afere, ki predolgo traja, razumem. Naj se ubadamo še z vsemi temi tehničnimi, sistemskimi ali ustavnimi zakoni?! To ima samo eno napako - zavračanje je metoda podobna tistemu, kar se je zgodilo izbrisanim. Izbrisati temo, da bi se pozabila vsa ta sitnost .

Razumem, spet le delno, tudi drugo ugledno osebnost, ogorčeno zaradi afere, ki ne more, da ne bi tradicionalno vzkliknila, da postajamo pravi Balkan. Bodimo objektivni. V Beogradu, pod Miloševićem, tistim iz Haaga, sem poznal Hrvate in druge, ki so jim tudi ob neugodni nacionalni pripadnosti mirno dovolili, da so prodali svoja državna stanovanja. Niso “izbrisani”. Balkan je Balkan, takšen ali pa tudi drugačen. Poiščimo kak drug objekt za zgražanje, če že moramo.

Roko na srce, pred desetletjem se pri nas ni zgodilo nič, kar bi bila navadna birokratska napaka ali napaka samih izbrisanih, ki niso vedeli, kaj morajo storiti, ali niso hoteli. Izbrisani so, čeprav niti obsojenec na zapor ni “izbrisan”, ima neke osnovne pravice, četudi zožane. Naše brisanje sodi k pojavu, o katerem je pogumno spregovoril nekdanji nemški predsednik von Weizsaecker pred nemškim narodom: “Nikar mi ne pravite, da nismo vedeli. Vedeli smo!”

Resda je mislil na nekaj neprimerljivo strašnejšega, na Auschwitz.

Tudi mi smo vedeli. Vedeli so tudi naši vrhovi, vsi do zadnjega. Menili smo, pri sebi, da se ne bo opazilo, da bo zadevo pogoltnil čas, da bo vendarle nekaj manj “jugovičev”. Četudi bomo ostali brez nekaj fizične delovne sile. Tako kot smo, spet pri sebi, verjeli, da nam nikoli ne bo treba vrniti denarja varčevalcem Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni, ker smo jo modro preimenovali v Novo.

To je v našem značaju, enem od njegovih temnejših kotov. Ah, da, na dnevnem redu je tista stalna uganka naše (ne)prepoznavnosti. Zelo nas muči. V najboljšem primeru nas poznajo po kakih športnikih, če so imeli uspešen dan. Celo na Mušiča se ne sklicujemo. Samo slikar je.

Ampak zdaj smo prepoznavni. Končno. Imamo izbrisane.