Pomen nepomembnih

Terorizem je poceni, morebiti zelo poceni. Dandanašnji drame niso več take, da ne bi takoj izračunali najverjetnejših stroškov. Izračunali so. Napad na madridsko železniško postajo je bil izveden s preprostimi sredstvi in je stal največ sto tisoč evrov. Napad na newyorška dvojčka - samo pol milijona.

Opraviti imamo z globokimi psihološkimi, socialnimi in verskimi trki, ki tečejo pred našimi televizijskimi očmi in za katere bi lahko, če bi šlo za gledališče, plačali kar nekaj. Pravzaprav smo vstopili v obdobje primitivnih maščevanj, proti katerim so se združile najbolj rafinirane in najbogatejše obveščevalne službe. Za to poceni blago, to je za boj proti krvavi, vendar preprosti nadlogi , se zapravljajo milijarde.

Kakšno nesorazmerje med dobrim in zlim je zajelo človeški rod. Preden nadaljujem s to bizarno temo, nekaj o klofutah. Imeli smo priložnost prisostvovati dvojni klofuti, druga je malo zmanjšala moč prve.

Bushevi ljudje so se začeli počutiti nelagodno glede neslišnih in do konca brezpravnih zapornikov v Gvantanamu, zato so jih nekaj poslali domov. Med njimi je bilo tudi nekaj muslimanov z britanskim državljanstvom. Britanci so jih po zelo kratkem pridržanju na policijski postaji - javnost je oblastem zamerila celo to - izpustili domov. Obtožbe? Sumi? Ni jih. Po britanskem pravu niso storili ničesar.

In to so dali prijateljem Američanom vedeti potiho, elegantno, "po angleško". Nekaj, kar bi morali Američani, če bi upoštevali anglo-saksonsko pravo, tudi sami vedeti. Res je, da so se jim zgodile neprijetne napake že v preteklosti. Na primer, ko je Roosevelt v 2. svetovni vojni hladnokrvno interniral celotno japonsko manjšino, proti čemur je bil, da je ironija čim večja, šef FBI Edgar Hoover. Ja, točno on.

Ko je London svoje "gvantanamovce" izpustil domov, je svojemu najboljšemu prijatelju prisolil klofuto. Ni pa minilo niti nekaj dni, ko je klofuta priletela iz tretje smeri - in to vsem!

Nekdo - predvidevajo, da islamski skrajneži - je vrgel v zrak vlake v Madridu ter povzročil smrtne žrtve in gmotno škodo med narodom, ki je bil, v nasprotju s svojo vlado, proti vojni v Iraku. In za, predvidevamo, razumno ločevanje iraške zgodbe od zgodbe o terorizmu.

Vseeno je, torej, na čigavi strani si, če nisi ravno islamski pravovernik, pa še takrat človek ne more biti čisto varen, saj pravoverni islam ne izbira. Namesto da je žrtva, je musliman, če je ubit z neverniki, promoviran v mučenika in to je vse.

V tej veliki epopeji o terorizmu, ki se je začela ob koncu prejšnjega stoletja že s prvim napadom na dvojčka v New Yorku, ko so lahkomiselni Američani mislili, da je zadnji, je glavno naslednje: v grozljivi igri svetovnega egoizma je prišla na vrsto nova tarča.

Moderni terorizem se je ideološko rodil na Zahodu, in sicer že v 19. stoletju. Razumljivo je, da so novi ideji botrovali aristokrati - ki se jim ni bilo treba ukvarjati s pridelovanjem denarja. . Knez Bakunin si je izmislil pot v prihodnost bratstva med ljudmi z najsurovejšimi sredstvi. Grof Orsini je hotel ubiti Napoleona III., da bi zagotovil priložnost za francosko pomoč italijanskemu rissorgimentu. Končal je na giljotini, vendar je šlo za skoraj samomorilsko gesto, katere posledica je bila, da je mali Napoleon vendarle podprl neodvisnost Italije.

Potem je to šlo v krogih vse do danes, vendar so imeli vsi, dolgo časa tudi Eta, v mislih predvsem pomembne javne figure. Maščevali so se režimom, ne ljudem. Morija navadnih ljudi je bila samo spremljajoča, nekakšna "kolateralna" škoda. Zdaj smo priče revolucionarne spremembe.

Na morišče so postavljeni navadni smrtniki - predvsem kristjani, vendar tudi drugi, celo muslimani, če ne gre drugače. Terorizem v Iraku sedaj tako ali tako bolj ubija muslimane kot kristjane, predvsem tiste, ki bi s kristjani radi nekako živeli v vzajemno koristnem delu.

Obstajajo, seveda, stopnje. Žrtvovanje enega Španca najbrž velja več kot žrtvovanje enega Poljaka. Ni nujno, da tako računajo samo ljudje okrog Bin Ladna! Tako pri sebi misli precejšen del ogroženega "belega" sveta. Več mesecev smo brali, da se Špancem lahko kaj zgodi, pa je kdo ravno tako resno mislil tudi na Poljake!?

Evropa več hitrosti. Terorizem več hitrosti. Žrtve več hitrosti. Kabineti zahodnih držav - grem stavit, da bomo poslej slišali, da smo tudi mi končno zahodna država - svojemu občinstvu sporočajo, v kolikšni meri naj ga bo strah nepredvidljivega terorističnega napada. Naša vlada je svojemu občinstvu že sporočila, da "neposredne nevarnosti" ni.

Kakšna tolažba! Ali naj s "posredno nevarnostjo" živimo laže kot z "neposredno", to je s tisto, ki preži za prvim vogalom Prešernove in Erjavčeve? Posredno se, tako kot v vojni, zelo lahko spremeni v neposredno. Meje med enim in drugim so nepredvidljive. Glede tega lahko ima Bush prav. Vendar pa se da dokazovati tudi to, da se z nevrasteničnim antiterorizmom ne bo doseglo nič drugega kot vsesplošni politični kaos. Še nikoli mu nismo bili tako blizu.

Angleški zgodovinar Toynbee je pravilno povedal, da so bile možnosti za obstoj človeškega rodu precej boljše, ko je bil nezaščiten pred tigri, kot so danes, ko je nezaščiten pred samim sabo. Ampak na to se bomo navadili, kaj pa drugega.