Pasti besed

Ali se izplača medije in politike loviti na površno rabo pojmov? Zakaj bi se zadrževali ob, na primer, rabi skrajšanega pojma Evropske unije? V teh dneh se govori, da smo pravzaprav vstopili v Evropo. Pa kaj?

Vendar gre za to, da se z navado, da ta pojem skrajšujemo, briše zgodovina. Ne bi bilo dobro, da, ko bomo spet imeli težave s sosedi - imeli pa jih bomo -, pozabimo, da v nobeno Evropo nismo mogli vstopiti, ker smo v njej od prihoda Slovanov z vzhoda ali, če sprejmemo venetsko teorijo, že precej dlje.

V Evropi smo bili, ko so nastali Brižinski spomeniki, ko je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo pred slavno angleško izdajo kralja Jamesa, ko je škof Hren iz nas izganjal protestantskega hudiča, ko smo se borili, za cesarja in zase, na soški fronti, ko smo imeli partizane in domobrance, ko smo se upirali Stalinu, in tako naprej do samostojnosti, ki jo spet postavljamo na preizkušnjo.

Besede so nevarne. Malo jih prestaviš, malo jih obračaš v drugem kontekstu, pa takoj nekaj spremenijo v glavah in okolici. Besede so po svoji naravi dvoumne. Tako jih je najbrž pojmoval Rabelais, če preučimo njegove poslednje besede "odhajam v cesarstvo velikega mogočega".

Morda je potrjeval svoj ikonoklastičen odnos do cerkvene dogme, zaradi česar je imel toliko težav. Ali pa je zvito koketiral z Bogom, za vsak primer, če posmrtno življenje res obstaja.

Kaj je hotel reči Goethe, ko je izgovoril, kot pravi izročilo, poslednje besede "več luči"? Te besede veljajo za izpoved humanista, ki svetu želi več svetlobe in razuma. Ne trdijo samo zlobni jeziki, da je imel pred očmi temo. Veliki Nemec si je samo želel, da bi povečali plamen v svetilki.

Svet tu in tam misli, da je bila izrečena velika resnica, dogodki pa jo spremenijo v nasprotje resnice, osmešijo jo. Nesrečnega mirotvorca Chamberlaina se spomnimo po usodi njegovega vzklika, da je z dogovorom s Hitlerjem o Čehih domov prinesel "mir v našem času". Prepad je bil med najiskrenejšo željo po ohranitvi miru in tragedijo, ki je sledila in v kateri je umrlo na milijone Evropejcev.

Njegov naslednik Churchill pa je eden tistih redkih fenomenov, ki je pozoren na relativnost vsake izjave, še posebej patetične. Ko je na začetku vojne pred množicami vzkliknil, da bo nacistične horde, če bodo prišle, na obali pričakal tudi z motikami, je v brado zamrmral "drugega tako ali tako nimamo".

Ko je De Gaulle na veliko presenečenje kanadske vlade sredi Montreala zavpil "naj živi svobodni Quebec", mu še na misel ni prišlo, da bi za usodo francoskih Kanadčanov prispeval kakšen frank. Hotel je samo razdražiti Anglo-saksonce. Bush mlajši je v bitki za Faludžo (odkoder so se marinci umaknili "na vnaprej pripravljene vojaške položaje", kakor se vedno imenuje vojaški poraz) rekel, da se Američani tam borijo "v imenu iraškega naroda". Bil je ravno tako smešen, kot so bili Sovjeti, ko so v času grozljivih čistk v tridesetih letih prejšnjega stoletja gromoglasno citirali Maksima Gorkega: "Človek - kako ponosno to zveni." Zares, ponosno.

Besede spreminjajo pomen od priložnosti do priložnosti. Njihove spremembe so včasih ubijalsko logične. Na škatlicah cigaret je dolgo časa pisalo "kajenje škoduje zdravju". Zdaj smo napredovali in beremo "kajenje ubija". Naslednji korak se zdi neizbežen. Kadilce bodo lovili zaradi suma, da so ubijalci, dejanski ali potencialni. Ali samomorilci, vemo pa, kakšen prizvok je ta pojem dobil v času terorizma.

Besede, besede, besede, je rekel Hamlet. Ali je lahko predvidel, da bodo na celini, na kateri je tudi Danska, zdrava ali gnila, ljudje ustvarili birokratsko pošast z imenom Bruselj, kjer bodo horde simultanih prevajalcev vsako izgovorjeno besedo razpravljavcev prevajale v več kot dvajset jezikov, četudi tega ne bo nihče poslušal?

Iz prakse Združenih narodov vemo, da je lahko tudi več uradnih in delovnih jezikov, vendar bo velika večina med sabo komunicirala v enem in edinem jeziku, v angleščini, z občasnimi izjemami francoščine.

Ponosa nacionalnih kultur ne moremo meriti s tem, ali se vsaka beseda prevaja v vse jezike bruseljskega labirinta, temveč z njihovo močjo doma. Kar zadeva mednarodno komunikacijo, se znajdemo z žargonom, ki že nima zveze s svojo dejansko močjo v anglo-saksonski kulturi, ampak se uporablja suho, okostenelo, skromno in dolgočasno.

Konec koncev sta Dante in Petrarca pisala v italijanščini in v latinščini, vendar je bil Petrarca prepričan, da si ga bodo rodovi zapomnili po mrtvem jeziku, po latinščini, ne pa po sonetih v toskanščini.

Besede pogosto izgubijo udarno moč, vendar se naenkrat vrnejo, sramežljivo in potuhnjeno. Mi smo še pred trinajstimi leti do onemoglosti vpili "samobitnost", potem pa smo se je začeli sramovati, "ko smo vstopali v Evropo". Ob zadnjih slavnostih ob vstopu v Evropsko Unijo se nam je ta beseda na lepem vrnila kot "identiteta". Pozdravljena, vedel sem, da se boš vrnila ravno v trenutku, ko bodo nekateri naši ljudje začeli izginjati v hodnikih bruseljske birokracije.

Vrnimo se k pojmu "Evrope". V Evropi smo torej bili tudi pred Unijo, zdaj bomo tam z vsem lepim in z vsem ne tako lepim, kar nas čaka. V Evropi bi bili tudi, če bi Unija razpadla. Meni se zdi to tolažilna misel.