Vsakemu svoje

Tam, v Normandiji, so ob 60-letnici bitke, ki jo je celo Stalin imel za veliko, stali vsi, od Busha do Putina in Schroederja, z gostiteljem vred, ki je odločal, kdo bo zraven. Chirac se je odločil, da je končno čas tudi za Nemce.

Prava razporeditev bi lahko bila tudi drugačna. Najprej sam gostitelj, Francoz. Pri invaziji Francozov ni bilo, razen majhne enote, ki jo je Eisenhower pripustil zraven v drugem valu. Potem Putin. Ni najboljša osebnost za zastopanje Rusije, tiste Rusije, brez katere normandijske epopeje niti ne bi bilo. Vendar, koga postaviti na mesto, določeno njej? Nikakor aparatčika, kot je bil Brežnjev in vsi drugi, poznejši. Maršala Žukova pa ni več med živimi.

Ironija, tipična za naš čas, ki živi od slikovnega spomina, v tem je, da so bile vse oči uprte v navzočega poraženega Nemca! Trenutek posebne sprave, za katero je tista, ki je tam ni bilo, Francija, potrebovala pol stoletja.

Mnenja pa so vendarle še vedno deljena. Eni menijo, da Nemci tam nimajo kaj iskati na veke vekov. Ugledni nemški novinar v bleščečem članku pojasnjuje, da tudi sam ni prepričan, da je za njegove tam kaj prostora.

Živimo v neprijetnem času, ko o čustvih odloča slika, sedaj, seveda, televizijska. Omenjeni novinar meni, da ne bo mogel, nekako, sprati ne s sebe ne z nacije vsega, kar se je zgodovinsko zgodilo, kar je zabeleženo s sliko. In Hitlerja kar naprej gledamo na televizijskih zaslonih!

Mnogo laže je bilo vnesti besede sprave v čas po francosko-nemški vojni v devetnajstem stoletju in pozabiti na sovraštvo. Sedaj nam grozote še vedno tiščijo pod nos.

Moderna sredstva cementirajo zgodovino tudi za vse prihodnje rodove. Tudi zato so Schroederja gledali kot majhno družinsko senzacijo. Nemci so tu. Ali ne bi vseeno bilo boljše, če ne bi prišli ...

O tem premišljujem, ko slišim, da smo si tudi sami na tihem želeli, se zdi, da bi bili tam. Nekje v, na primer, drugi vrsti. Pri tem se nismo vprašali, ali bodo, na primer, povabili Srbe, ki so bili nekoč precej bliže zahodni aliansi kot mi, skriti v nedrjih Avstrije.

Slišati je, da smo diskretno vprašali in dobili povsem nediskreten odgovor. Vprašani so se čudili našemu spraševanju. Kje smo bili takrat?

Bili smo, seveda, v partizanih, bi rekel kakšen med nami. Kar je več kot francosko odporniško gibanje, bi drzno dodal. To ni lep opomnik v očeh nekaterih naših drugih, ki so najbrž veseli, če nas Francozi začudeno gledajo.

Naše sodelovanje v 2. svetovni vojni je nekaj, brez česar je Normandija lahko. Na tistih tribunah niso bili bojevniki, ampak politiki. Med njimi je spet pomembna Francija. Kakšni pa so, lepo vas prosim, naši odnosi s Parizom?

Vse manj je takih, ki znajo, ali takih, ki jim sploh pride na misel, da bi se naučili francosko. Še manj je takih, ki bi ime Francije izgovarjali vzneseno. Dlje od svojega avstrijsko-italijansko-hrvaškega gozda Slovenci še komaj kaj vidimo.

Pred več desetletji je med obiskom Jugoslavije skozi Ljubljano potoval francoski premier (pozneje neslavnega priimka zaradi zasebnih škandalov) Dumas. Odpeljali so ga na Francoski trg. Bil je osupel. Še sanjalo se mu ni, da neki majhen narod, o katerem Francozi nimajo priložnosti premišljevati, tako vpadljivo slavi Francijo. Ampak razen tega trga nimamo ničesar.

Hočem reči, da smo skrbeli za odnose z Nemci, z Američani, precej manj z Angleži (ki pa naših partizanov niso pozabili), na Francoze pa ne mislimo nikoli. Zakaj bi potem smeli biti pogumni - Francozi bi rekli drzni - in jih prositi za malo prostora tam na proslavi v Normandiji? Konec koncev se niso spomnili, da bi, kljub Putinu, v Normandiji z besedico omenili Stalingrad ali obrambo Leningrada (milijon mrtvih civilistov) ali kursko bitko, ki je v bistvu pokopala Hitlerja pred Normandijo.

Morali bi biti diskretno molčeči. Tudi to je treba znati v življenju - molčati, ko veš, da nimaš nobenih možnosti, četudi po krivici. V tem je smisel zrelega državništva.

Prostori pod soncem se v zgodovini seveda spreminjajo, včasih nenavadno. In kruto. Kljub preboju solunske fronte ali strmoglavljenju Cvetkovićeve vlade so Srbi doživeli hladnokrvno bombardiranje, katerega posledice na zdravje ljudi sploh še niso znane. Ko je bilo treba, so Washington, London in Pariz pozabili na Srbe, ki jih je Francija, no, imela rada, drugi dve sili pa vsaj cenili.

Še ena napačna presoja prostora: veseli pomoči, ki jim jo je zagotovila mednarodna skupnost, se kosovski Albanci tudi po porazu Srbov zatekajo h krvnemu maščevanju in ubijajo tudi srbske otroke. Potem pa nenadoma pride Javier Solana in reče, da Kosovo pravzaprav ni zdravo in da se strašno motijo tisti Albanci - veliko jih je -, ki menijo, da so dobili carte bianche za povračilni genocid.

Še malo in izgubili bodo zadnjo priložnost za neodvisnost, ki jo tako krčevito zahtevajo. Morebiti so jo že izgubili.

V Bosni, naj končam tam, so posamezne domače sile prostor menjale večkrat. Sprejeti so postali zavrženi. In narobe. Najprej so, kljub Mitterandovi prosrbski taktiki in slavnemu helikopterskemu obisku Sarajeva, porazili Srbe, ki so že imeli v rokah tri četrtine ozemlja. Potem so, po Nevihti, po prstih dobili Hrvatje. Na koncu z vsemi skupaj, Srbi, Hrvati in Bošnjaki, z železno roko in diktatorsko hladnokrvnostjo upravljajo pooblaščeni tujci.

Danes si za nekoga dober, jutri slab, in spet naokrog. Zato je treba imeti premišljeno držo. To seveda velja tudi ta velike. Chirac si je tako z nekaj jeznimi nepremišljenimi besedami zapravil ugled med novimi članicami Evropske unije.

Kar zadeva proslave, je najbolje ne spraševati, ali je kaj vabil, če jih niste dobili z diplomatsko pošto. Vstopnica lahko pride, ko jo najmanj pričakuješ.