Premalo, preveč

Začnimo pri majhni stvari (za nekatere niti ne tako majhni), pri nogometu. Grdo je ne spoštovati nasprotnika samo zato, ker se ve, da je slab, malo smešno pa je, da zmago nad Moldavijo spreminjamo v zmagoslavje. Moldavija je vendarle samo Moldavija in slovenski nogomet ne bo videti močan zato, ker smo speštali eno nogometno muho. S pretiravanjem pravzaprav zmanjšujemo svoje samospoštovanje.

Ali pa olimpiada. Globoko v duši smo trepetali, da ne bomo (razen pri veslanju) domov prinesli nobene medalje, potem pa nas je uspeh v judu spravil v pravi delirij. Življenje je bilo takoj lepše, dejstvo, da smo po številu medalj na dnu Evrope, pa smo povsem zanemarili. Na skromnost dosežka pozabijo tudi liderji. Vrhovom je vseeno, za kaj komu čestitajo, pomembno je samo to, da smo se dokopali vsaj do drobtinice. In jo spremenili v slona.

Podobno je bilo svojčas, in bo spet, z navdušenim sporočanjem o nekem uspehu našega gledališča, četudi se je to zgodilo v Južni Ameriki, ne pa v Parizu ali Londonu. Radi bi, da bi bilo tudi majhno videti veliko, čeprav samo za nas in našo nečimrnost.

Veleposlanik je v diplomaciji vedno samo veleposlanik, agent neke politike. Američan je v našem okolju doživel čast in neverjetno vsakodnevno publiciteto samo zato, ker zastopa ZDA. Slovenije se bo spominjal še, ko bo v pokoju. Tako ga niso nikjer častili. Njegovega naslednika so mediji pričakali na letališču še pred predajo akreditacijskega pisma.

Rekli boste, da so to majhne zadeve, nedolžni provincializmi, ki so razumljivi. Navsezadnje smo na svetovno sceno stopili šele pred kratkim. Huje je, kadar občutka za mero ni v odnosu z za nas pomembno okolico.

Hrvaško kot državo, v kateri imamo očitne gospodarske in druge interese - nič manjše, ker nismo več v skupni državi -, smo zasipali s strastnim prepričevanjem, da se bomo na vse pretege trudili, da bo vstopila v Evropsko unijo. Kar naj se opre na nas. Za oporo ni posebej prosila, meje pa nam ne dovoli dokončno določiti z minimalnim upoštevanjem naših interesov.

Mera našega prepričevanja je bila prevelika. To se nam vrača kot zasluženi bumerang, ko smo Zagrebu prisiljeni sporočiti, da z nami na meji ravna pregrobo. Rekli bi - balkansko. In ji sporočimo, da bomo "zamrznili" podporo njenemu vstopu v Evropsko unijo.

Najprej je bilo preveč skrbi za Hrvaško, za katero niti ni prosila, zdaj pa "zamrzujemo" in smo jezni do te mere, da nam visoki predstavnik Evropske unije (oblikovalec "španskega kompromisa") tako mimogrede navrže, da moramo biti bolj zmerni. Navsezadnje smo, pravi, balkanska država, če smo slučajno pozabili.

Trenutek pomembne resnice! Evropska unija ni na naši strani, čeprav smo njena članica, Hrvaška pa ni in morebiti še ne bo vstopila niti z Bolgarijo in Romunijo. Članstvo v Evropski uniji nam ne daje avtomatske prednosti. Verjeli smo, da nam jo daje.

Spet nas je izdalo pomanjkanje mere, občutka za mero.

Vstop v Evropsko unijo bo boleča šola, priložnost, da končno spoznamo, da se nekatere stvari ne spreminjajo na bolje, lahko se tudi poslabšajo.

Poglejmo odnose z Rimom. Pustimo gospodarstvo ob strani, ono ni odvisno od političnih obratov, tu nam kaže dobro. Tudi s Hrvaško, četudi bi se pritoževali, da njihova policija pretepa naše politike na nedoločeni meji. Gospodarske zveze z Italijo bi se poslabšale le, če ne bi bilo konjunkture v Evropi. Vendar je naš vstop v Evropsko unijo naša zahodna soseda zato vzela kot signal, da mora pospešiti ukrepe, ki bi dokončno poitalijanile slovensko manjšino.

"Drang nach Osten" je, z nami v Evropski uniji, dobil nov zalet. Odprava formalnosti na meji je odskočna deska za pritisk. Razmislimo o tej protislovnosti integralne evropske politike.

Kako je z občutkom za mero pri naših zadevah? Ravno smo slavili Edvarda Kocbeka. In povsem resno je bilo slišati, da je "največji" po Prešernu. Ja, tako se reče: Prešeren in Kocbek. Kaj je s Cankarjem? Nihče se ni odzval, ko smo tega romantika-socialista (ne krščanskega socialista) brcnili iz Panteona. Kje ga bomo pokopali?

Ne reče se niti "Prešeren, Cankar, Kocbek", ampak prvi in tretji. Čuden občutek za mero. Mogoče je bilo Cankarja preveč, zdaj ga bo očitno premalo.

Da se malo pomirimo - z občutkom za mero imajo probleme vsi. Na čelu z Američani. V Bushevem času se je začelo resno govoriti o imperiju, morebiti zadnjem, vendar velikem vsaj kot rimski.

Končujem s citatom človeka, ki je napisal najboljšo knjigo o predsednikovanju Johna Kennedyja, s citatom slavnega ameriškega zgodovinarja Arthurja Schlesingerja. Pred kratkim je rekel:

"Daleč od tega, da bi Washington vladal imperiju v starem pomenu; je ujetnik svojih držav klientov - Pakistan, Tajvan, Egipt, Južna Koreja, Filipini niso impresionirani,izmikajo se ali se celo upirajo. Z vso svojo ogromno vojaško močjo ne moremo prisiliti južnoameriških sosedov, niti Karibov ne, naj se vedejo tako, kot hočemo mi. Američani preprosto niso uspešni imperialisti, to dokazujemo v Iraku. Tako imenovani ameriški imperij je pravzaprav samo bleda imitacija rimskega, britanskega ali francoskega imperija."

Torej nam ni bilo treba podpisati vilenske izjave.