Demokratičen konec demokracije

Talleyrand! Pripadnik najvišje aristokracije z malo krajšo nogo, kar pa ga ni oviralo pri osvajanju lepih žensk, naj bi postal duhovnik. Namesto tega se je znašel na strani revolucije. Vatikan ga je ekskomuniciral , pozneje vrnil. Ni umrl v viharju revolucije in na giljotini. Postal je vrhunski Napoleonov diplomat.

Zgodaj je zaslutil Napoleonovo usodo in se od njega oddaljil sredi vojaških zmag, dve leti pred katastrofalnim ruskim pohodom, potem pa v taboru njegovih najhujših sovražnikov, Burbonov, postal glavna figura dunajskega kongresa, ki je celino uredil za naslednjega pol stoletja.

Noben nestanovitnež mu ne seže niti do pasu. Vendar ne moremo reči, da je bil lahkomiseln. V našem času oziroma v času, ki je ravno minil, je na tej osnovi vzniknil pojem odpadnika. In, seveda, disidenta. Teh je za legijo.

Najraje se je šlo v desno po burnem stanju na barikadah levice. Pustimo zdaj Joschko Fischerja. Najbolj me fascinirajo literati političnega kova. V Franciji je Andre Malraux iz obrambe kitajske revolucije , komunizma in boja na republikanski strani v španski državljanski vojni zrasel v glavnega političnega svetovalca De Gaulla. Eno in drugo je delal iskreno in v življenjski nevarnosti.

V Angliji je George Orwell, tudi levičar, potem napisal tako rekoč biblijo antilevičarstva in postal pridigar čiste osebne svobode. To je še v redu. Izrazito levo usmerjeni esejist Paul Johnson pa ne samo, da je prestopil v tabor Margarete Thatcher, ampak je od tam odšel v katoliško mistiko. Tako kot drugi znani levičar, Muggeridge, ki je na koncu prevzel pravoslavni misticizem Solženicina. Ravnokar je slišati, da je vodja laburistov Tony Blair iz mirne anglikanske vere prestopil v katoliško, manj mirno.

Zanimivo, da angleške intelektualce bolj privlači Solženicin kot navadni liberalec Saharov, tudi disident.

Odpadništvo je vsem naštetim povečalo ugled. Po navadi so seveda bežali od komunizma .Razen Pasternaka, nespretnega ruskega poeta, ki ni nikoli razmišljal politično. Individualista, ki ga je Stalin pustil pri miru, je preganjal Hruščov, Stalinov kritik.

Amerika? Dos Pasos, ki je opisal "dve naciji" v eni, se je pred koncem življenja znašel v taboru senatorja McCarthyja. Tako kot veliki režiser Elia Kazan , drugi izraziti levičar . Reagan je bil v mladosti radikalni demokrat, John Wayne, stereotip "pravega Američana", pa je priznal, da je bil v šoli socialist - resda, kot je rekel, zelo kratek čas.

Disidenti so se obračali včasih bojevito, včasih pa bolj po gostilnah. Velika izjema je, seveda, Milovan Đilas.

Spominjam se ga z začetkov svojega dela pri Politiki, ko je neusmiljeno nagnal glavnega urednika, najboljšega, kar se jih spomnim, zaradi čisto novinarske neubogljivosti. Le pol leta pozneje je Črnogorec vstal proti samemu sebi in proti vsemu, kar je delal - tudi proti lastni sečnji "kontrarevolucionarjev" v Črni gori med partizanščino.

Njegova drža je bila ponosna, ni bil gostilniški desident. V temnici je odslužil več let in na koščkih papirja pisal Novi razred. Te papirčke je pretihotapila in poslala na Zahod njegova slovenska žena.

Takih disidentov s povsem pokončno držo je bilo zelo malo. Đilas je bil svoji novi, liberalni veri zvest, četudi mu je grozil nov zapor - in res je bil za rešetkami dvakrat. To morebiti ni čisto moderno.

Moderen politik je elastičen. Disidenti po navadi ne ustanavljajo svojih strank ali gibanj, ampak se komu pridružijo. Đilas je hotel avreolo disidenta osamljeno nositi do konca življenja. Nenavadna figura nasprotne smeri je bil predsedniški kandidat Barry Goldwater, nasprotnik Lindona Johnsona. Najprej je bil pripravljen vreči atomsko bombo na Vietnam, potem pa se je spremenil v iskrenega in dosledno miroljubnega liberalca. Čuden primer.

Zakaj, se sprašujete, namenjam toliko prostora zamenjavam političnih strani? Vsekakor pričakujete, da zaradi nas samih. Prav imate.

Poraja se nam vrsta ugibanj, kako se je lahko zgodilo, da se je v našo mlado parlamentarno demokracijo naenkrat naselil nemir, ki kot da briše ideološke meje, če so seveda obstajale. Kakorkoli že, ne samo v stranki upokojencev (kateri bi moral že zdavnaj pripadati, pa mi to nekako ne gre od rok), ampak tudi v večjih, ki so izgubile na volitvah, nekako nepričakovano, kar zadeva njih same, se rojevajo skrivne želje, da bi se nekako zrinile v novo oblast.

Med ideološkimi vojnami, dejanskimi ali izmišljenimi, se je to zdelo nevljudno, če že ne izdajalsko. Ne le komunistične partije in trockisti, tudi večina najkonzervativnejših strank je hotela ostati "čista" (svoji svojim). Razmislimo zato še enkrat o Talleyrandu, ki je veliko dosegel ravno zaradi obračanja plašča. Zdaj pa tako ali tako prihaja novo neideološko obdobje.

Vprašajte mlade. Zdi se, da jim ni nič bolj zoprno kot zvestoba neki ideologiji. Fukuyama ni imel prav, da samo razviti svet ne želi biti več ideološki. Ko bo poražen militantni islamizem, potem tega ves svet ne bo želel.

In če je že tako, zakaj potem ne bi brez zadrege premišljevali o tem, ali biti z oblastjo ali ostati v opoziciji. Le ena ovira je in o njej je govoril spet neki veliki politik iz davne preteklosti. Disraeli. Napisal je, da ne obstaja dobra vlada brez močne opozicije. Ta trditev me muči. Če bi bili vsi skupaj, ali bi sploh opazili, ko kaj ne bi bilo v redu?