Nenasitnost

V množicah, ki so doma ali v Vatikanu spremljale poslednje dneve Karola Wojtyle in potem velik spektakel pogreba, mogoče ni bilo veliko takih, ki so se zavedali tistega najbolj neverjetnega. Pokojniku je že v trenutkih, ko se je na oknu neuspešno trudil izgovoriti še kakšno besedo, uspel največji podvig v zapleteni in protislovni zgodovini katoliške cerkve - porušil je pregrado med cerkvijo in državo, ne, med vsemi državami, verami in narodi na eni strani in Vatikanom na drugi!

Župan Lyona je to začutil. Zastav ni hotel spustili na pol droga. Cerkev je v Franciji ločena od države in pika.

Ekumenizem je, za trenutek, dobil razmah, o kakršnem še sanjati ni mogel niti neki drugi papež, Janez XXIII., ki je uporabljal enake metode in zunanji slog vedenja, vendar smo na to že pozabili. Če pa primerjamo množice, ki so prejšnji teden zapolnile vsak kotiček pred baziliko svetega Petra, z majhnimi skupinami, ki so takrat čakale na sporočilo o smrti (Janez XXIII. je tudi umiral pred občinstvom), je razlika velika kot tista med baročno opero 18. stoletja in Wagnerjem.

Vse to bi bilo nemogoče in vatikanski vrhovi ne bi mogli pričakovati ničesar podobnega, če ne bi bilo nove, štiriindvajseturne svetovne televizije in zakonitosti vedenja, ki jih vsiljuje svetu. To je druga značilnost tistega, kar je svet ravnokar doživel in pred čimer se nihče ne bi mogel rešiti, tudi če bi se hotel. Resnično, potek dogajanja sedaj narekuje svetovna televizija. Wojtyla bi moral doživeti vse, kar mu je televizija narekovala v poslednjih trenutkih pred in po smrti, tudi če ne bi želel. Uredniki so se tresli, da jim ne bi kdo poočital nezadostne gorečnosti. Na njihove vratove bi padla sekira.

Uvod v to, kar se je pripravljalo, nam je, pa naj smo verniki cerkve, ki jo imajo v Vatikanu za edino pravo, ali prepričani ateisti, skoraj istočasno ponudil neki drugi, intimno bolj tragičen dogodek. Tista mlada Američanka, nad katere usodo so se po štirinajstih letih lomila kopja, ne samo v družini, ampak tudi med liberalnim in fundamentalistično desnim okoljem in celotno državo na čelu z njenim predsednikom. Svetovno občinstvo je nesrečno Terry, katere možgani niso delovali, bila je tako rekoč rastlina, moralo gledati po televiziji tudi po nekajkrat v vsakih poročilih.

Televizija ne pozna milosti. Gledalcem narekuje, kaj morajo gledati in koliko, gledati pa morajo čim več, čim dlje in čim bolj pogosto. Publiki to sicer ni težko dopovedati. Mnogi mi bodo morebiti zamerili pomanjkanje pietete, vendar so korenine vsega tega v psihi človeške rase. Spomnim se, kako sem bil nekoč zagozden v reki avtomobilov na newyorški avtocesti. Šele čez minuto sem ugotovil, da ne stojimo zaradi nesreče na naši, temveč zaradi nesreče na nasprotni strani! Ob cesti je stal zmečkan avtomobil, okrog njega pa so bili razmetani kosi krvavega človeškega mesa. Nobena policija ne bi mogla navzočih prisiliti, naj nehajo gledati. Noben spektakel ni tako privlačen kot krvav prizor.

V Vatikan so se množice zlivale zaradi prizora razstavljenega mrtvega telesa. Ja, za svet je bil več dni razstavljen balzamirani Karol Wojtyla. Nekje so se našli ljudje, ki so se nehote spomnili balzamiranega Lenina, ki je bil za obiskovalce tako razstavljen resda več desetletij, ne nekaj dni. Vseeno, našli so podobnost v odnosu, čeprav bi rekel, da ni šlo za nagnjenost k ustvarjanju predstave o trajnosti ali večnosti, temveč samo za način, da se spektakel podaljša do pogreba, kar najbolj neposredno, kot na sejmih.

Spoštujem Wojtylo kot osebnost, resda protislovno in samo delno pozitivno. Več bi spoštoval to slovo, če ne bi bilo tolikšnih množic, tako vztrajno vsiljive televizije, takega zbiranja predsednikov držav in vlad. Vendar, kot sem rekel, v tej navzočnosti sveta (manjkale so samo pop zvezde) se vidi zmagoslavje Vatikana: vsi so tukaj, le država, do katere je bilo Wojtyli veliko, Rusija, ni prišla. Nista prišla ne Putin ne Aleksej II.

Nekdo je Wojtyli nekoč dejal, da je tako rekoč lastnoročno zrušil komunizem v vzhodni Evropi. Papež je skromno dodal: "In Gorbačov."

To je bil en Wojtyla. Kakšno bo njegovo dejansko mesto v zgodovini, ne vemo. Če pogledamo iz zornega kota zadnjega stoletja, mogoče ne bo večje od mesta Janeza XXIII. Veliko stvari ni tako svetlih. Wojtylova vztrajnost pri zagovarjanju dogme bi bila razumljiva tudi drugim, če ne bi bilo tragikomičnega trmoglavljenja pri postulatu o celibatu, o seksu, o prepovedi splava, o nesprejemljivosti kondomov - sredi katastrofe z aidsom v Afriki - in še o mnogočem. Nad vsem je majhna, vendar univerzalna - ko gre za željo po oblasti - epizoda s pogreba, ki je bila vpeljana, o tem ne dvomim, tako, kot bi si papež želel.

Gre za kardinala Bernarda Lawa iz Bostona. Kardinal se je po dolgem in iz Vatikana podpiranem zoperstavljanju, da bi sprejel odgovornost za pedofilske eskapade svojih duhovnikov - eskapade, za katere je vedel in svoje varovance branil do zadnje možnosti -, moral umakniti. Našli so mu lepo stanovanje v bližini Vatikana, sedaj pa so ga določili, da je z deseterico drugih visokih duhovnikov - vodil zadušnico za papežem.

Wojtyla bi se s tem strinjal, če sodimo po njegovi drži do Lawa pred smrtjo. To je tisto. Vera je vera. Postulati so postulati. Dogme so dogme. Ljubeznivost do ljudi je ljubeznivost. Potovanja po svetu so potovanja. Nad vsem je oblast in njena organizacija. Kardinal Law sodi med "kingmakerje". Wojtyli še na misel ni prišlo, da bi spreminjal organizacijo oblasti. "Naše ljudi."

Misli se, da so na ljudi, ki so pohiteli v Rim, da bi nekaj videli in doživeli, delovale notranje tegobe našega časa - občutek negotovosti in strahu, ki zahteva olajšanje in ga najde v Wojtyli. Mogoče. Nikakor pa ne moremo mimo dejstva, da smo doživeli predstavo, ki jo je leta vnaprej režiral ravno Wojtyla. Kot je rekel nekdo: Jezus je umrl za ljudi. Wojtyla je umrl pred ljudmi.