Odločnost

Ali je bil Tony Blair odločen, ko je smelo - in pogubno za resnico, kot se je kmalu izkazalo - izjavil, da Sadam Husein poseduje orožje za množično uničenje, ki neposredno ogroža svet? Ali pa je ta njegova zunanja odločnost izvirala iz precej globlje neodločnosti, kakšno držo zavzeti pred ameriškim zaveznikom?

Morebiti ne bomo nikoli izvedeli, vsekakor ne iz njegovih memoarjev. Kaj pa naj rečemo o samem ameriškem zavezniku v osebi Busha mlajšega in njegove desne republikanske bratovščine ?

Tudi ta odločnost bi lahko, seveda, izhajala iz globlje neodločnosti. Na primer takole: Združene države so, na pragu nove ere, v kateri želijo odločati brez prišepetavanja s katerekoli strani, izbrale objekt, na katerem bodo svetu pokazale odločnost, ki temelji na moči, ki se je ne da preseči. Kateri objekt je najprimernejši? Severna Koreja? Nevarna je zaradi negotovosti, kaj vse poseduje in kako bi se vedla soseda Kitajska.

Iran? To je zgodba za prihodnost, ki je, s tem bi se strinjal celo Wolfowitz, polna negotovosti. Ne, izbrati je bilo treba Irak. Izgledal je kot, vsaj na prvi pogled, "mehka tarča". Kratek vojaški pohod in zmaga je zagotovljena.

Tudi to bi lahko prikazali kot odločnost, ki izvira iz bistvene neodločnosti ali, če je to boljše, iz nezadostnega poznavanja zunanjega sveta. To je izgledalo najboljše, če se pri tem ni mislilo na širše posledice. Te nikakor niso izgledale prevelike. Niso poslušali niti svojega ministra Colina Powella, komandanta v zalivski vojni, ki je pomisleke ob tem, da se gre "do konca", tj. na sam Bagdad, pojasnjeval z nezmožnostjo predvidenja vseh mogočih zapletov. Zdaj so šli. Drugo je zgodovina, za Ameriko ne zelo neprijetna zgodovina.

Pokazati so želeli neomejeno moč, pokazali pa so tisto, s čimer živimo in bomo živeli še dolgo - razdrobljenost svetovne moči. Razdrobljenost ameriške moči? Medtem ko v Iraku umirajo ameriški vojaki - da o novi iraški vojski niti ne govorimo -, dividende pobirata Rusija in Kitajska, dve državi, ki naenkrat določata ceno in količino nafte, s katero bo razpolagala Amerika. Supersila mora za svoj status - ki ji ga formalno nihče ne oporeka - plačevati vse višjo ceno in konca ni videti.

Odločnost ima v vsakem primeru svoje naličje: ali se mora zanjo plačati ali je, če dobro pogledamo, odraz neodločnosti biti realen. Vendar o tej temi ne govorim zaradi Američanov in resnice o njihovi moči niti zaradi razmer v Iraku niti zaradi nevarnosti, da bodo zaradi neodločnosti naredili še kakšen nepremišljen korak, ki bo imel posledice, katerih niso predvideli. O tem govorim zaradi Evrope. Točneje: zaradi tistega, kar sta nam odkrila, če bolje pogledamo, referenduma v Franciji in na Nizozemskem!

Kaj naredi na svet večji vtis, en DA ali en NE? Zgodovinski NE pogosto prevlada. Komunistični svet, kakršnega smo poznali, se je začel majati po tistem Titovem (pravzaprav vseh nas iz starejših generacij) NE Stalinu, ki je pred tem, kot nam je povedal Hruščov, rekel, da bo samo s prstom pomignil in Tita ne bo več. V sedanjem francosko-nizozemskem NE pritegneta pozornost dva elementa.

Prvi: vrhovi ta NE jemljejo kot zablodo ozkogrudnosti, razumljive v Evropi zaradi njene pisane zgodovine, zablodo, ki jo bo treba obvladati. Vsem je "žal" zaradi tistega, kar je storila francoska večina, potem pa še manj pomembna nizozemska. Svojega odziva nihče ne začne z vprašanjem: kaj pa, če ima ta večina prav?

Drugič: pravijo, da je treba iti do konca, vsi naj povedo svoje, vseeno, ali prek parlamenta ali prek referenduma. Nekateri so pri tem srečni, ker se toliko držav članic Evropske unije ni odločilo za referendum. Le majhno število se jih sprašuje, ali ne bi morali iti na referendum vsi!

Prvi pravijo, da so Francozi sicer vedno tako racionalni - zato so svojčas združitev celine tudi predlagali -, naenkrat padli v nekakšen delirij. Treba je preprosto počakati, da se ohladijo in spet postanejo - Francozi. Drugi so prepričani, da ima francoska večina prav, ker je bila edina odločna in je postavila prava vprašanja. Ne, eno edino pravo vprašanje! To pa je preprosto tole: kaj ta Evropa dela iz sebe?!? Ali je mogoče, da so Giscar D'Estaing in njegovi sodelavci želeli Evropi vriniti v glavo dokument s štiristotimi stranmi, ki bo čez noč ustavil vso evropsko zgodovino, vse značilnosti, navade in izkušnje njenih narodov, in jo stlačiti v eno samcato halo, v katero bodo z elektronskimi pripomočki prihajali ukazi umetno sestavljenega aparata v Bruslju?

Ne pretiravam. To je tisto, kar nam govorita francoska in nizozemska večina. In če bomo to imenovali nacionalizem, je to vsaj realističen nacionalizem. Takoj ko so bili objavljeni rezultati dveh referendumov - zanimivo bo videti, kaj bo prinesel poljski, če ga bodo razpisali! -, so liderji Evrope, ki so najprej rekli, da je treba nadaljevati z odločitvijo v vseh članicah, dodali, da bo treba, seveda, tudi dobro premisliti.

Dobro premisliti! Kaj so delale številne integracijske glave do sedaj? Ali niso videle, da so neodločni tudi tisti, ki so glasovali za predlagano ustavo? Ali niso opazile, na primer, da večina Nemcev vzdihuje za svojo marko, da niso daleč od vzdihovanja za liro niti Italijani in da so možnosti, da bi se Britanci odrekli svojemu funtu, skoraj enake ničli?

Mogoče je, da mi ne vzdihujemo za tolarjem. Najbrž bomo začeli šele po prevzemu evra. Narodi se učijo samo na svojih, tj. na nacionalnih zapletih .

Spet je slišati - mislim, da na Nizozemskem najbolj jasno - besedo suverenost. Ta je seveda lahko samo nacionalna. Evropska suverenost preprosto ni razumljiva, ljudje si je ne morejo predstavljati. Mogoče si jo bodo lahko v 22. stoletju, vendar je do njega še daleč in kdo ve, kakšna še potreba po ožji suverenosti se bo pojavila medtem. Kajti ta suverenost, ki so jo evropski narodi, eni bolj, drugi manj, eni prej, drugi pozneje, oblikovali doslej, ima korenine, iz katerih so že pognala drevesa.

Lahko bi nadaljevali, denimo, z vprašanjem, ali so bruseljski očetje predvideli, kam bomo šli naprej - po poti neoliberalizma ali po poti socialne pravičnosti. Ampak to so skorajda malenkosti. Glavno je tole: poslušajo bogovi integracije svoje narode? Vtis imam, da jih ne poslušajo preveč.

Francija nas je na to stisko opozorila, ob sodelovanju ljudi z levice in desnice in centra. To je bil glas naroda. En evropski narod ima takšen glas. Mogoče bi nas zgodovina revolucij morala naučiti, da bo to neizbežno glas Francozov.