Tabloidi

Med največjimi vtisi, na podlagi katerih sem gradil svojo predstavo in tiho navdušenje nad zahodnoevropsko civilizacijo, je tisti, ki ga je name naredila vožnja s primestnim vlakom v Kobenhavnu. Bilo je jutro, horde malih ljudi so odhajale v službo in skoraj vsak je imel pod pazduho nekaj tabloidov. Ja, nekaj. Med kratko vožnjo so jih listali, najbrž tudi malo prebirali in skoraj nihče ni prelistal samo enega. Ko so izstopili, so jih pustili na sedežu. Tabloidi so opravili svoje in čakali, da jih čistilke vržejo v smeti.

Danska ima, seveda, večjo časopisno naklado, predvsem tabloidno, kot prebivalcev. Kar v veliki meri samo priča o življenjskem stilu sodobnega človeka. Veliko jih je , ki kupujejo resne tabloide, precej več pa je takih, ki kupujejo tiste tako rekoč neresne. Vse do poplave televizijskih postaj so tabloidi vladali človeku. Sedaj so se morali malo umakniti, vendar niso izginili.

Pogosto se reče, da v lahkih tabloidih pravzaprav nimamo kaj brati. Oči se na neki temi ustavijo samo za trenutek. Jaz berem naš vodilni lahki tabloid enkrat na mesec, ko čakam pri frizerju. Nekaj minut, po navadi. Ampak to so dragoceni trenutki, dragocenost jim podeljuje ravno moja pripravljenost, da tabloide berem le enkrat v nekaj tednih. To je moj stik s tako imenovanim navadnim človekom. "Navadni človek" bere predvsem take tabloide, ki od njega ne zahtevajo več kot nekaj minut pozornosti.

Tisti, ki mislijo, da lastniki priljubljenega tabloida zato ne zaposlujejo dobrih ali celo zelo dobrih novinarjev, se motijo. V Londonu je pred kakšnimi štiridesetimi leti še vladal novinarski imperij lorda Beaverbrooka s tabloidom, ki je - kljub življenju - na naslovnici še vedno imel tisti dve magični besedi "za imperij". Stari Beaverbrook je imel navado najti in se zelo uslužno pogovarjati z mladimi talenti liberalnega ali celo levičarskega kova. K svojemu izredno desničarskemu časopisu jih ni zvabil samo z višjimi plačami, ampak tudi z obljubo popolne svobode. Visoka plača je ostala, svoboda je kmalu izginila - novinar pa se je predal lagodnemu življenju. Časopis je bil sicer dobro pisan.

V našem času dela nekaj podobnega tisti provincialni, zelo desno usmerjen in zelo robat Rupert Murdoch, le da svojo voljo vsiljuje še pred podkupovanjem novinarjev. V televizijski hiši FOX, ki ima najbolj gledan informativni program v ZDA, nimajo in ne smejo imeti novinarskega sindikata. Lahko si liberalen, vendar je to tvoja zasebna stvar, ki ni del vsebine. Vsebina je takšna, kot hoče Murdoch.

Pravzaprav je pomembno samo to, da se nadzoruje vsebina, v njej pa ne sme biti veliko resnega, tega širše občinstvo, so prepričani murdochovci, ne bi moglo prebaviti. Čudno, ampak na to lastniško psihologijo, celo demokratičen privid, sem naletel tudi pri lastniku zadnje, zmanjšane Jugoslavije, Slobodanu Miloševiću.

Vladar z Dedinja lahko v Haagu, na tem maratonskem sojenju, mirno trdi, da je izpričani zagovornik svobode govora. Kako mu je to uspelo? Zelo preprosto. Tisti, ki bi si pri nas želeli večjega nadzora, vendar tako, da bi se o nas še vedno govorilo kot o svobodni državi, se lahko od njega veliko naučijo.

Še preden je prevzel oblast od svojega naivnega prijatelja Ivana Stambolića, ki ga je za njegovo naivnost pozneje kaznoval s smrtjo, je vladar z Dedinja obiskal uredništvo zelo spoštovane revije NIN in rekel, da je tam potreben "generalni remont". Rečeno, storjeno, vendar drugače, kot so pričakovali prestrašeni novinarji intelektualci.

Milošević je na juriš čez noč osvojil državno televizijo, kjer je takoj zamenjal vse - od urednika do vsebine. Misel, ki ga je pri tem vodila, je bila preprosta. Velik del občinstva je nepismen, ne bere časopisov, zato pa od jutra do poznega večera bulji v male zaslone!

Tej absolutni osvojitvi na juriš je vladar dodal še absolutno oblast nad nacionalnim dnevnikom Politika. Kajti nekaj ljudi še vedno bere. In v Srbiji se, če se, bere Politika. Sedaj prihaja senzacija. Vladarja drugo ni zanimalo! Bi radi imeli časopise, v katerih me bodo napadali, celo popljuvali? Izvolite! (Hrvaški vladar Tuđman te širine ni imel, osmešil se je, ko se je javno jezil na intelektualce.)

Dejstvo je - in Milošević ga sedaj v Haagu obrača v svojo korist -, da je večji del tiskanih medijev, pa tudi manjši del televizijskih hiš, ki ne pokrivajo vse države, temveč samo Beograd in okolico da je Srbija pod očitno diktaturo ostala "država s svobodo govora". In tudi karikature. Kdo se je še tako vztrajno, vendar tudi svobodno, z risbami posmehoval ne samo vladarju, ampak tudi njegovi soprogi, kot Corax, veliki srbski karikaturist svetovne slave?

Glavno je, torej, da se ustvari predstava o svobodi, četudi "narod", njegova velika večina, o svobodi nima pojma, temveč ... bulji v televizor in posluša vladarjeve nepotvorjene besede. Vse to je treba, razumljivo, narediti hitro. Če televizije ne bi osvojil čez noč, kot sem rekel, bi lahko nastale težave. Pri nas se že vidi, kako lahko nastanejo težave - morebiti ne (pre)resne -, če se pri osvajanju televizije stvari korenito ne spremenijo, kot sem rekel, čez noč.

Začel sem s tabloidi in nisem opazil, kdaj sem prešel k televiziji. Nič hudega. Tabloid je starejši brat televizije. Danes politikov tabloidi ne skrbijo več toliko, saj so dobili mlajšo sestro, ki je precej bolj ubijalska in zajame več ljudi. Danci odvržejo tabloide, ko izstopijo z vlaka. Mi pa buljimo v male zaslone, veliko jih ima televizor prižgan ves dan, poslušajo z enim ušesom in gledajo z enim očesom. Vendar sta to uho in to oko pomembna za politika, državnika, vladarja.

Tabloidi, tisti pravi - ne londonski Independent ali pariški Le Mond, temveč denimo londonski News of the world - pazijo, da bralce nasitijo z žgečkljivim, ne vedno spodobnim gradivom. Čim več ne samo seksa, temveč sadističnega seksa, najbolj neverjetnih umorov in nerazumljive krutosti do človeka. Kot imajo bralci to javno ali na skrivaj radi! In čim manj politike kot politike. Lahko je tudi politika, vendar jo je priporočljivo imenovati kako drugače. In vedno je treba imeti nekoga, ki ga lahko oblatiš. To gre na televiziji težje, zato bodo tabloidi cveteli tudi poleg televizije. Eni in drugi bodo pazili, da bralca in gledalca ne bodo obremenjevali več kot pet minut. Tisto, kar jima bodo povedali tako na kratko, ostane v njuni glavi ali podzavesti.

Takšne tabloide se izplača prodajati. Takšno televizijo se izplača imeti v rokah. Samo pohiteti je treba.