Ljubljanska vrata

Vlada je pred kakšnim dnem iskreno napovedala, da bo kupila avtomobile za svoj uradni vozni park. Dosedanji, predvidevam, niso več zadosti ugledni. Na te avtomobilske osvežitve na vrhu smo se nekako navadili, kolikor vem, ni nihče protestiral.

Ampak televizija se v prispevku o nakupu ni zadovoljila samo s to novico, takoj je objavila tudi sliko z mogočo prednjo platjo novih avtomobilov. Slika je bila polna ene same znamke, BMW-ja. Ne, niso pokazali vsaj še kakšnega audija, da o že dolgočasnem mercedesu niti ne govorim. Katera pomembna osebnost pa še misli nanj!

Svet je - kot v fevdalnih časih - navajen, da cesarju da, kar je cesarjevega. Novinarji samo sledijo utrjenim predstavam. Nikomur ni prišlo na misel, da bi se začudil, zakaj ne bodo kupili renaultov. Čeprav imamo tovarno te znamke doma in za njeno uspešno delo plačujemo fine milijarde (tolarjev). Lahko bi pričakovali, da se bo kakšen naš oblastnik odločil za renault. Kje pa, pa ne samo zato, ker proizvajamo samo majhne in bi velike morali uvoziti. Mogoče bi bili še dražji od bavarskih, kdo ve. Govorim samo o tem, kako brez odpora sprejemamo razkošje vodilnih ljudi.

Tukaj je, seveda, tudi golf. Ali lahko pričakujemo proteste zaradi predstave naše elite, da brez golfa ne morejo narediti kariere? Mogoče bodo povzdignili glas tisti, ki jim hočejo zaradi igrišča za golf vzeti obdelovalne površine in splošnoljudske parke ob naši veliki štiridesetkilometrski obali? Mogoče, vendar tudi s tem zagotovo ne bodo ustavili potrebe, da tisti, ki želi vladati, igra tudi golf. Njihove žene tudi, seveda.

Kakorkoli že, časi Tage Erlanderja, švedskega (socialističnega) premierja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki se je v službo vozil s kolesom, so za vedno minili. Ko sem o tem pisal, sem postal, kot sem že pripovedoval, tarča ideoloških napadov. Erlander naj bi bil hinavec, to je počel iz demagoških razlogov. Gotovo je imel v garaži velik avto in kdo ve, ali je šlo samo za volvo. Po Erlanderju je prišel Palme, tudi demagog navadnega obnašanja, pa so ga ubili sredi Stockholma. Ne, časi naivnega populizma voditeljev so minili. Nič ni lažjega kot dokazati, da vrhovi morajo živeti drugače kot mi. Zelo drugače.

Na našem majhnem prostoru z vsemi temi velikimi BMW-ji (z Bavarsko imamo tudi tradicionalno dobre odnose in veliko gospodarsko menjavo), z vsem tem golfom (ki ga naše osebnosti ne igrajo zato, ker bi kot Ike bežale od dela v Beli hiši ali kot Bush, da ne bi poslušal o Iraku) ne moremo mimo zapletenega dejstva, da živimo na dvorišču. Slovenija je dvorišče, v vojaški zgodovini, ki je bila podlaga za vse druge zgodovine, pa so naše dvorišče strokovno imenovali Ljubljanska vrata.

Ljubljanska vrata! O njih so modrovali generali, ki so želeli prodor z zahoda na vzhod ali z vzhoda na zahod. Zaradi teh vrat smo krvaveli na soški fronti. Zaman, kot se je izkazalo. Tisti Srb na čelu avstrijske armade, Borojević, je bil uspešen samo napol, Italijani so potem prišli do Logatca, kjer jih je spet ustavil Srb, tokrat neki Švabić. Na dvorišču imamo uličico, ki se imenuje po njem, vendarle.

Veliki štabi na čelu s Pentagonom so sedaj, predvidevam, pozabili na Ljubljanska vrata. Vendar obstajajo. Zanimajo še neke naše sosede, četudi to priznavajo ali ne, a morala bi zanimati nas same, seveda, saj na tem dvorišču živimo. Morali bi imeti ključe za vstop in izhod z dvorišča. Jih imamo?

Verjamem, da smo vsi, tako tisti, ki se trudijo narediti kariero prek golfa - vse več jih je -, kot vsi mi ostali - vedno nas bo dovolj -, načelno prežeti z dvoriščnim patriotizmom in da si želimo, da bi nas na njem pustili pri miru. Nas bodo? Italijanska drža je elegantna, le kadar beseda nanese na gospodarstvo, včasih premišljujejo o tem, da bi njihova interesna sfera vključila tudi območje do Postojne. Ključev od nas ne zahtevajo.

Hrvatje so drugačni. Vsako leto ali dve nas presenetijo s poskusom malce pokukati na dvorišče, bodisi na Muri bodisi v Piranskem zalivu. Širokopotezni so: napovedujejo obsežne epikontinentalne pasove, ribiške cone in podobno. Potem z nami popijejo šampanjec na Brionih, nas objamejo (premier premierja) in jo ucvrejo v Rim, da bi brez naše vednosti določali morsko mejo mimo našega dvorišča.

Pravijo nam, da te meje tako ali tako nimamo. Pravzaprav, pravijo, nimamo morja. Še najmanj pa da imamo pravico do lastnega nenadzorovanega izhoda na odprto morje.

In tu se prične naša največja zadrega. Ključev Ljubljanskih vrat nikakor ne najdemo, ne vemo, kam smo jih založili. Gromovito - toda dve leti za Hrvati - se pojavimo z lastno kopijo hrvaškega podviga, z lastno cono na morju, čeprav še ne vemo točno, kako pravzaprav resnično poteka. Hrvatje so v skladu s svojim značajem, ki se spominja samo tistega, česar se želi spominjati, takoj razburjeni in govorijo o, hm, "slovenskih ozemeljskih pretenzijah". Kakšne pretenzije, če pa še ne vemo, kam bi svojo zapoznelo idejo o lastni coni umestili. Prav, pozno smo se spomnili, pa kaj. Z dvorišča se ne vidi daleč.

Imamo BMW-je, imamo denar, več kot Hrvatje. Na našem dvorišču živimo bolje kot oni na svoji tisoč in več kilometrov dolgi obali. Vendar še vedno iščemo ključe izhoda z dvorišča, da bi videli, kaj je okrog nas. Dajte nam malo časa, pri bogu. Zvite diplomacije ne moremo uresničiti v samo eni generaciji. Ne moremo se pripraviti za jutri, če še ne vemo, kaj in kako bomo danes.