Ljudje in njihove strasti

Pred kratkim sem listal poročila o balkanskih vojnah, ki jih je Lev Trocki - takrat novinar, še ne politik - pošiljal nekemu kijevskemu časopisu. Popisuje pot po Kosovu in naprej po Makedoniji, kot se ta dežela pravilno imenuje. Ob poti vrste hiš in poslopij, albanskih in srbskih. Poročevalec je nevtralen, ne nagiba se ne k eni ne k drugi strani, vendar opaža, da so albanske hiše in poslopja veliko bolj urejeni, morebiti celo bogatejši, kot srbske hiše in poslopja. Neprijetno za slehernega Srba, ki vidi zgodovino obrnjeno: razvitejši pravoslavni in zapuščen, v glavnem, muslimanski živelj.

Se je stanje po tem tako spremenilo - ali pa resnice nismo nikoli poznali? Roko dam v ogenj, če niti mi, četudi smo v kosovskem sporu nevtralni, na Srbe, z vsemi njihovimi pregovornimi pomanjkljivostmi, ne gledamo kot na razvitejše od Albancev. Vendar to ni tisto najpomembnejše, ko presojamo o tem nesrečnem delu balkanske in evropske zgodovine. Pomembno je tole: dva naroda živita drug poleg drugega - nekoč so se v kosovski bitki celo bojevali skupaj proti Otomanom -, vendar živita strogo ločeno. Pravzaprav, nista našla načina, da bi se spoznala.

Spoznati Albanca je, seveda, težje kot spoznati Srba. Roko na srce, niti mi ne poznamo Albancev, tudi takrat ne, ko v Cankarjevem domu govorimo v njihov prid. Albanci med nami se hitro naučijo našega jezika. Kar se nam zdi nekaj, kar mora biti tako. Ne zanima nas, ali govorijo naš jezik tudi njihove žene. Žene? Nikoli jih niti ne vidimo.

Drugi primer enakega neskladja bi lahko našli v Izraelu. Nekoč sem potoval po Galileji v spremstvu predstavnika vlade. Hotel sem videti tudi kakšno arabsko vas - izraelsko arabsko, ne "palestinsko". Odpeljal me je v takšno vas in me predstavil starosti. Starejši človek, šolal se je v Jeruzalemu pri ruskih menihih in je govoril rusko. Pogovarjala sva se rusko in mojemu spremljevalcu je bilo nelagodno, ker nama ni mogel slediti .

Starosta mi je povedal, da živijo po zakonu dobro, vendar med njimi in Izraelci-Židi ni prav nobenih stikov. Niti trohice.

Kako se temu danes reče? Večkulturnost. Tako kot Albanci in Srbi na Kosovu ali Židje in Arabci v Izraelu živijo Turki v Nemčiji ali Maročani in Alžirci v Franciji. Tudi ko je med njimi vse mirno, ni skoraj nobenega stika. Sedaj pravijo: skrb za večkulturnost je treba odpraviti. Vsi moramo pripadati eni kulturi, potem se bomo razumeli in se izognili sporom. Eni kulturi?

Ena sama kultura ne more, se mi zdi, pokriti globokih kulturnih razlik . Pod eno streho ostajajo takšne kot pod različnimi strehami. Pred kratkim so Nemci sodili mlademu nemškemu Turku, ki je ubil sestro, ker se ni hotela poročiti s človekom, ki ji ga je izmed svojih vrst in vere izbrala družina, temveč je hotela živeti z Nemcem.

Brata so obsodili na leta zapora, seveda. Pa kaj. Globoko v duši je prepričan, da je storil nekaj, kaj je del njegove kulture. Kako naj ga prisilijo, da bo verjel v neko drugo?

Pustimo, zaenkrat, francoske in nemške ali, če hočete, evropske dileme glede večkulturnosti ali ene same kulture - to, kar se dogaja v Franciji, je samo delček trajnega medsebojnega nerazumevanja, ki ga ne bo rešilo nobeno povečanje denarnih prispevkov - in se vrnimo h Kosovu. Po vrsti let mednarodnih prizadevanj, da bi prišlo do sporazuma, smo tam, kjer smo bili pred desetletjem. Albanci hočejo neodvisnost - takojšnjo in popolno -, Srbi pa se ne odrekajo zgodovinske predstave, da je to njihova "pradomovina".

Velike sile se, v sebi, pripravljajo dati Albancem, kar je njihovega, vendar pod pogojem, da tudi sami dajo nekaj Srbom, ki so sedaj, v pokrajini, manjšina. To želijo velike sile, ker pa jim to že več let ne uspeva, so se pojavili tretji, manjši - mi smo med njimi -, ki mislijo, da bodo našli salomonsko rešitev. Poglejmo pobliže, kaj je to.

Naš predsednik države je to pred kratkim poskušal predlagati kot šok terapijo. Do šoka - neodvisnosti - mora priti. Konsternacija v Srbiji. Vendar je potem dodal, kot da se drži skrivnih misli srbskega pisatelja, ideologa nacije, Dobrice Ćošića: prostor v Metohiji okrog srbskih samostanov - nekateri so na Unescovem seznamu - naj se pripravi tudi na vrnitev beguncev, vendar bi bil potem pod jurisdikcijo srbske države.

Kakorkoli bomo to imenovali, gre, v bistvu, za delitev Kosova na dve državi. Večkulturnost v preobleki jurisdikcije. Sliši se lepo, če bi bilo izvedljivo in če bi lahko trajalo. Lepo, kot je lepa ideja o dveh državah na Bližnjem vzhodu, izraelski in palestinski. Ali popolna odcepitev vzhodnega Timorja. Ali Čečenija, ki bi ji vladali Čečenci, Rusi pa bi jo pustili pri miru.

Lepo, kot je lepa tudi želja Evrope, da bi umirila prišleke iz Afrike in postavila piko. Kot da tam, onstran Sredozemskega morja, na milijone - ne, na desetine milijonov - Afričanov ne prevzema strast, da se dokopljejo Evrope in tam pozabijo na svojo revščino. Da čez vse bodeče žice ali z ladjami, ki razpadejo, preden preplujejo morje, najdejo svoje mesto v Evropi, vseeno, kakšni, večkulturni ali enokulturni. In da Evropejci nehajo premišljevati, kakšna obzidja še naj postavijo, da se to ne bi nikoli zgodilo.

Gre za to, da se nekaterih težav človeštva ne da odpraviti, ne da bi pri tem nastale nove. Da bi bila Evropa preplavljena z Afriko, ne bo sprejel niti najbolj trden evropski pacifist-humanist. Da bi ji vrata zaprli povsem - nemogoče. Da bi ostala večkulturna in da ne bi bilo sporov na naši celini - nemogoče. Če bi se oblikovala ena kultura, katera pa bi bila? O tem, kaj je kultura, obstaja na tisoče mnenj.

Še enkrat se vrnimo h Kosovu, prostoru, ki ga Slovenci bojda dobro poznamo, tako dobro, da lahko velikim silam svetujemo, kako ga naj osreči s pametno rešitvijo. Predlogi, ki jih je slišati, so modri. Ali so uresničljivi? Kako dati Albancem neodvisnost, če ubijajo nealbanske otroke na ulici? Se bo to čez šest ali deset let nehalo? Mogoče. Le mogoče. Bodo Srbi imeli Albance za narod, katerega kultura je vredna toliko kot njihova? Mogoče. Le mogoče.

Norvežani so v Oslu poskušali doseči mir med Židi in palestinskimi Arabci. Jicak Rabin se je rokoval z Arafatom. Oslo je pozabljeno, Rabin je ubit. Diplomacija se seveda nadaljuje, vendar naj ne pozabi na trajnost človeških strasti.