Zamolčevanje

Stvari so lahko prepovedane. V zgodovini so bile pogosto zamolčevane. Človeštvo ima nešteto mojstrov zamolčevanja.

Iz preteklosti, ki jo osebno poznam, se najraje spomnim, kako sem v Rusiji, takrat še Stalinovi, v javnih knjižnicah iskal romane Dostojevskega. Samo en je bil vedno na voljo - Zločin in kazen. Seveda. Njegova opažanja lahko odobri vsak režim. Težje je bilo najti Idiota, tudi Karamazove. Nemogoče pa je bilo najti Bese, v katerih je veliki pisatelj obračunaval z revolucionarji.

Dostojevskega v zrelem sovjetskem času niso ponatiskovali. Niso ga prepovedovali. Bil je zamolčevan.

Čajkovskemu, drugi primer zamolčevanja, ni bilo dovoljeno naciji predstaviti svoje prave podobe, na katero niti sam ni bil ponosen. Danes, ko je homoseksualnost ne samo sprejeta, ampak jo na neki način tudi povzdigujejo kot alternativo, si ne moremo predstavljati, kako je lahko prišlo do takšnega razpleta, kot je bila skladateljeva smrt. Da se ne bi razkrilo njegovo intimno razmerje s sinom visokega carjevega prijatelja, se je zastrupil.

To se je dosledno zamolčevalo vse do pred kratkim, ko so, prvi, pravo resnico obelodanili Američani. Tako sedaj poznamo tudi pravo ozadje nastanka njegove mojstrovine, Patetične simfonije. V njej se nesrečnež kesa zaradi svojega skritega nagnjenja. To skladbo pa imajo radi vsi.

Rusi so takrat v takem nagnjenju videli prekletstvo, ki se ga ne da oprati, tako kot Angleži, ki so zaradi tega dobesedno uničili Oscarja Wilda. Angleži so bili v zgražanju bolj vsestranski od Rusov. Ni jim bilo všeč preveč jasno opisovanje kakršnegakoli seksa. D. H. Lawrence še dolgo po drugi svetovni vojni ni bil deležen tiskanja in prodaje svojega romana Ljubimec lady Chatterley.

Zaneslo me je v zgodovino, pa imamo blizu nas toliko primerov strasti in slasti zamolčevanja. Ostanimo pri politiki. Po koncu druge svetovne vojne se večina Avstrijcev ni mogla spomniti, kaj so delali, denimo na Blakanu, v uniformah Wehrmachta. Ne spomnijo se niti sedaj. Ravno narobe, radi bi, vsaj nekateri, da bi se Slovenci odrekli Avnoja.

Še boljši primer zamolčevanja ponujajo Francozi. Ja, na eni strani De Gaulle in odporniško gibanje. Na drugi pa milijoni tistih, ki so v vojni sodelovali z okupatorji. Šele neusmiljeni francoski režiser Marcell Ophuls je v peturnem dokumentarcu razkril resnico o vedenju milijonov Francozov, ki se lahko pohvalijo tudi z izročitvami Židov.

Zamolčevanje je pri narodih, tudi tistih največjih, zasnovano na pojmovanju zgodovine kot načina, da se povzdigne nacija. Tako Američani v šolskih učbenikih novim generacijam ne povedo, da so v ameriški revoluciji obesili šest tisoč lojalistov - za tedanje čase velikanska številka. Angleži raje zamerijo Cromwellu regicid - obglavljenje Karla I. - kot genocid nad Irci.

Ampak v tem trenutku me je najbolj presenetilo tisto, kar se je zgodilo v soseščini in je povezano tudi z nami.

Naš predsednik je - ne da bi vprašal vlado za nasvet (nekateri menijo, da se je posvetoval z Američani, vendar tega ni mogoče dokazati) - predložil svoj načrt za Kosovo. Že v prvem stavku je uporabil besedo, zaradi katere Srbom skačejo lasje pokonci, in sicer neodvisnost pokrajine. Resda ni rekel "državna neodvisnost", pa vendarle - neodvisnost.

Te dni sem bil v Beogradu in dva večera zapored sem gledal dnevnike na različnih televizijskih postajah, ki jih imajo Srbi, hvala bogu, veliko. Vsi so imeli v zobeh našega predsednika in se zgražali, nihče pa ni omenil, da je slovenski predsednik odšel na Kosovo, da bi obiskal samostane - kot gost Srbske pravoslavne cerkve! Tega niso mogli vključiti v tezo, ki so jo vsi zastopali. Dodali so lepe besede o slovenski vladi, ki se je distancirala od predsednika države.

Ne ve se, kaj je Srbe bolj motilo, to, da je slovenski predsednik opozoril, da je treba končno nekaj ukreniti v smeri neodvisnosti, ki tako ali tako visi v zraku in to vsi vedo, ali neprijeten občutek, da ga je v goste povabila sama Srbska pravoslavna cerkev, glavna varovalka srbske stvari. Očitno jim ni jasno, na čigavi strani je slovenski državnik. In ali naj ga grajajo ali hvalijo. Mogoče je v tem primeru zamolčevanje izraz nelagodnosti. To so tiste situacije, ko neposredno vpletenim ni čisto jasno, kaj bi radi.

Mogoče to ni jasno niti gostu. Kajti on bi samostanski del Kosova izločil iz pojma neodvisnosti albanske večine in ga pustil pod srbsko jurisdikcijo. Še malo, pa bomo imeli dve državi, ideja, ki ni tuja vrsti srbskih osebnosti. Na čigavi strani je gost? Na čigavi strani so sami Srbi?

Tako je z zamolčevanjem. Posledice so lahko tudi nepredvidljive. Z nepredvidljivim imamo opraviti tudi mi.

Mi smo narod zamolčevanja. Pustimo sedaj zasebne navade in običaje. Sami vemo, koliko zamolčujemo tudi najboljšemu prijatelju, še več pa lastni ženi in otrokom.

Pred kratkim smo proslavljali tridesetletnico osimskih sporazumov z Italijo, ki so nas razmejili, upajmo, da dokončno (čeprav je veliko Italijanov, ki bi se temu raje odrekli, nekateri naši predstavniki pa so pred desetimi leti trdili, da "se da o vsem znova pogovarjati"). V težka pogajanja pred Osimom sta bila vključena dva državnika, Aldo Moro in Edvard Kardelj. Smo ju omenjali? Komajda.

Mora so ubili - zaradi nečesa drugega, mogoče pa tudi ne. Kardelj pa ni oseba, ki bi se je današnja država rada spominjala. In bomo zamolčevali, kako je bilo in kdo je imel kakšno vlogo. Vsakdanje življenje pozabi vse.

Po drugi strani tako zamolčujemo doktorja Antona Korošca, glavno osebnost slovenske zgodovine od začetka prejšnjega stoletja in vse do njegove smrti leta 1938. Zakaj? Hm, najbrž zato, ker je bil usmerjen jugoslovansko. Preganjal je komuniste, pa tudi nemške agente. Do današnjega dne nimamo poštene monografije o njem.

Zamolčujejo se tudi nastanki naše nove države. Odvisno od tega, kdo o njej govori. Glede nečesa pa se, zanimivo, vsi strinjajo: da se ne reče, da se je osamosvajanje začelo tudi z odhodom naše delegacije z zadnjega kongresa jugoslovanske partije. O tem ne molčijo samo vsi tisti, ki bi si želeli, da se je osamosvajanje začelo le z Demosom, temveč tudi tisti, ki so bili blizu strani, ki je odkorakala z beograjskega kongresa. V zamolčevanju ni vedno več različnih strani. Včasih molčijo vzajemno vsi. Kot da zgodovine ni. Obstajajo samo njene razlage.