Prave besede

Neverjetno, kakšnega skoraj enoglasnega odziva svetovnega občinstva je bil deležen intervju, ki ga je dal sveži nobelovec in gledališki čarodej vrste desetletij v zvezi s Stockholmom.

Ne moremo reči, da Harold Pinter ni kontroverzen človek. Vsak njegov stavek v gledaliških igrah je kontroverzen. Najbrž se del občinstva, ki ga je navdušil s svojim intervjujem, z njim ne strinja. Vendar je naredil močan vtis.

Pinter je zelo preprosto in brez ovinkarjenja z jedkimi in drastičnimi besedami obtožil Busha in Blaira, svojega sonarodnjaka, za vojno v Iraku in se vprašal, koliko ljudi je treba ubiti, da bi si en državnik zaslužil, da se pojavi pred sodiščem za vojne zločine. Sto tisoč, se je vprašal. In odgovoril, da bi se mu to zdela zadostna številka.

Tako tisti, zelo številni, ki so na vojno v Iraku gledali kot na, najmanj, neumnost, kot vsi tisti, ki se strinjajo, da je to vojni zločin, pa tudi vsi oni, nenazadnje, ki se ne bi radi vpletali v politična razmišljanja, še posebej ne takrat, ko gre za politiko "supersile", torej vsi našteti so imeli občutek, da bi pisatelju lahko segli v roko. Ja, izrekel je prave besede.

Prave besede, kaj je to? In ali sta pri pravih besedah pomembna samo vsebina in trenutek, ko so izgovorjene, ali je ravno tako pomembno tudi ozadje človeka, ki jih izgovori?

Tega ne pravim brez dobrega razloga. To, da je Pinterjev odnos do posameznika, predvsem v njegovi malomeščanski izdaji, sarkastičen, ni problem. Ravno narobe, to smo si zaslužili, od Pariza in Londona prek Amerike do Aljaske. Vendar je bil Pinter že prej, kot se reče, družbeno dejaven. Vrhunec te dejavnosti, v svetovni javnosti nekako neopažene, pa je njegovo zavzemanje - javno - za osvoboditev iz Haaga nikogar drugega kot Slobodana Miloševića. Če že nič drugega, nacionalnega liderja, ki je odgovoren za precej ubijanja in precej pokolov.

Muha kljubovalnega intelektualca? Preprosto korak, da se tudi s tem zoperstavi Ameriki, do katere čuti odpor? Zavito, samo njemu razumljivo kljubovanje večini? Kapricioznost? Mogoče pa prepričanje, da so stvari tudi na Balkanu drugačne, kot jih vidi svet? Ali, nenazadnje, vse skupaj zato, ker so Američani bombardirali eno majhno evropsko državo? Kdo ve.

Tako ostaja, da ni nujno, da prave besede vedno izgovarja človek, ki ima prav. V zgodovini, najnovejši (po mojem pojmovanju je to zadnjih sto let), so prave besede znali najti politiki in umetniki. Slednji so imeli pogosteje prav.

Vendar začnimo s politiki in usodo besed, ki so bile v nekem trenutku prave. Ne bo se jih veliko spomnilo La Pasionarie, ki je med špansko državljansko vojno v najtežjih dnevih za republiko vzkliknila "No pasaran!". S tema dvema besedama je izzvala občutek odpora in bojevitosti v republikanski Španiji in po vsem liberalnem svetu. Te prave besede (no, besedi), takrat tako nujne, niso rešile republike, Franco je vseeno prodrl. Prave besede so ostale zabeležene v zgodovini.

Tu pa je tudi Churchill s svojim nagovorom naroda, ko je iskreno rekel, da mu ne more ponuditi nič drugega kakor kri, napor, solze in znoj. To so bile prave besede,topot s pravim koncem.

Tu je, seveda, tudi Gorbačov z eno samo besedo, ki so si jo zapomnili vsi narodi in ki se v vseh jezikih izgovori enako: glasnost. Nikar se sedaj ne smejte, ker je Vladimir Putin to besedo malo iznakazil. Ostala je in ostala bo.

Ne morem niti mimo poguma turškega pisatelja, ki si je prvi upal glasno govoriti in pisati o najtemnejšem madežu v zgodovini Turkov - pokolu milijona Armencev, prvega naroda s krščansko cerkvijo. Lahko mu sodijo, vendar s pravimi besedami odpira pot potomcem klavcev in ubijalcev. Narod se mora očistiti madeža sramote, da bi imel prihodnost.

Vendar pa najprepričljivejše prave besede najdejo osebnosti, ki niso odvisne od politike in njenih intrig (ki so v politiki neizbežne, hočemo ali nočemo). In prvi med enakimi ostaja, se mi zdi, George Orwell, komunist, ki je postal antikomunist, ne da bi, kot nekateri drugi, nehal biti univerzalen.

Tudi najprepričljivejši je še vedno; zaradi preproste parabole, po kateri so vse živali (ljudje) enake, nekatere so pa vendarle malo bolj enake kot druge. Gre za to, da so te besede postale prave besede, ker so izgubile svoj prvotni antitotalitaristični naboj in dobile univerzalen pomen. Resnično, kdo bi si še upal trditi, da se Orwellov aksiom nanaša samo na totalitarne sisteme in da so brez totalitarne psihe vsi demokratični režimi ali celo samo nekateri med njimi?! Izrek ima univerzalen pomen in danes se potrjuje na vse mogoče načine, v vseh režimih. Slavni neoliberalizem, o katerem toliko razpravljamo, izhaja iz želje po neenakosti med ljudmi.

Obstaja še ena Orwellova parabola, besedna zveza, o kateri premišljujemo manj, bi pa bilo dobro, če bi več, in sicer sedaj, tudi pri nas. Gre za pojem "dvojnega razmišljanja" (doublethink ), ki se kaže, v tem trenutku, v našem domačem primeru uglednega politika, ki istočasno sprejema eno, vendar tudi, če bo treba, ono drugo. Zakaj pa ne, se sprašuje brez kakršnegakoli sramu. Ne vem, ali pri tem kdaj pomisli na Orwella, vendar je tip, kakršnega je imel v mislih Orwell.

In tako bi lahko končali naše premišljevanje o pravih besedah, ne da bi se spomnili naših, nacionalnih, samo nam lastnih. Imamo kakšno pravo besedo, ki ostaja? No, drznil bi si spomniti na skoraj pozabljeno, čeprav nikoli prikrito besedo "samobitnost". V dneh osamosvajanja smo imeli polna usta tega pojma, bil je pravzaprav glavni argument za odcepitev. Kaj je ostalo od tega poudarjanja samobitnosti? Si upamo pred forumi Evropske unije, da o Natu niti ne govorimo, biti ponosni nanjo?

Mogoče pride trenutek, ko se je bomo spomnili. Pred kratkim sem poslušal dijaške pogovore v središču mesta, vesele in mimogredne. Dve dekleti sta se pogovarjali in ena je rekla: "Rada bi, da bi bilo to narejeno proper."

Eno drugo angleško besedo uporabljamo vsaj tako, da smo ji spremenili pomen. In sicer full. Ampak - proper? Kaj je v naši samobitnosti proper?