Že videno

Francozi imajo o fenomenu sprememb, ki to niso, znan rek (kolikor bolj se svet spreminja, toliko ostaja isti), vendar se je podpisniku tega besedila, ki je že v resnih letih, težko sprijazniti s to modrostjo. Resnično, v primeru nas in naše okolice je težko sprejeti očitno resnico, da se tudi poleg vseh besed o spremembah v zadnjih petdeset in nekaj letih niso zgodile nobene posebne spremembe.

Varujmo se velikih besed, na čelu z revolucijo, reformami, stabilizacijo. Od vsega se mi zdijo najmanj zanesljive reforme. Še bolj, morebiti, pa prepričevanja, da strukture oblasti dovajajo absolutno sveže sile, ki utrjujejo temelje normalnega življenja. To bo, pravijo, potekalo hitreje in varneje. Prisiljen sem, zaradi primerjave, poseči v zgodovino, v čas pred osamosvojitvijo, v tisto nekdanjo državo.

Pred kratkim sem se spomnil, kaj se je zgodilo v obdobju liberalizma, ki so ga vodili Nikezići, Kavčiči, Tripali. Ti ljudje, ki niso želeli spreminjati socialističnih načel, so počistili kadre in na pomembna mesta postavili modernejše ljudi. Potem so pravovernejši politiki, ki so se ustrašili liberalizma, zamenjali - dobesedno - vse te sveže kadre in čez noč pripeljali druge, bolj zanesljive, bolj disciplinirane, bolj ubogljive, skratka, "naše". Pričakovati je bilo, kot se je naivno mislilo, da bo življenje nacije spet teklo bolj mirno, bolj zanesljivo. Pa kaj še! Ena najočitnejših posledic spremembe, ki je centralizirana in vodena z enega in edinega vrha, je ta, da stvari šele takrat ne potekajo dobro.

Ljudje, ki so zamenjali tiste prejšnje, modernejše, so slabše kakovosti! In jih spet zamenjajo. Menjajo, torej, svoje ljudi. Kot se reče: ta in ta se ni pokazal kot vreden zaupanja. Neverjetno, kako se ljudje, ki so postavljeni v centralizirano mašinerijo, pogosto pokažejo kot nevredni zaupanja.

Zdi se mi, da se je zgodovina ravnokar začela ponavljati. Koliko je bilo storjeno, v zadnjem letu, da se iz vsakega kota počistijo prejšnjih kadri in da se pripeljejo novi. Največja zadrega je v tem, da nihče tako hitro ne razočara, kot "naši ljudje". Proces razočaranja se šele začenja, nadaljevanje bomo spremljali.

Centralizacija, ki obvezno sledi "čistemu" liberalizmu, naj bi ustvarila trdnejše temelje in sistem. Lahko pa, ravno narobe, v sebi nosi klice razpadanja. To razpadanje lahko, seveda, dolgo poteka neopazno. Predvsem zaradi ene značilnosti centraliziranja: v ljudeh, tistih navadnih, izziva strahospoštovanje. Človek bi pomislil, da se bodo ljudje upirali in zahtevali vrnitev k drugačnim odnosom. Nikakor. Ljudi predvsem, v vsaki centralizaciji, prevzame ali strah ali previdnost in resignacija. Še posebej tiste, ki so bili v prejšnjih časih tudi sami "nekaj". Taki po navadi ne postanejo nič.

Seveda obstajajo tudi v časih popolne centralizacije presenečenja. Obstajajo osebnosti, po navadi osamljene in brez širšega spremstva, ki se javno uprejo ali preprosto odidejo po neki drugi poti, s katero centralizirana oblast ne zna dobro živeti.

V tistih starih časih, ki jih sedaj obujam, da bi z njihovo pomočjo razumeli simptome naših sprememb, je tako presenečenje predstavljal danes pozabljeni upornik proti obstoječemu režimu Milovan Đilas. Z njim ni bilo lahko, moteč je bil celo v zaporu, kjer se je, seveda, znašel. Centralizirano partijo je hotel zamenjati z demokratičnim režimom, morebiti z nečim podobnim tistemu, kar je hotela Rosa Luxemburg, ko je kritizirala "ruske tovariše", ki so demokracijo zanemarili v oktobrski revoluciji. Precej časa je bil v zaporu, vendar ni pomagalo, klice demokracije so ostajale - oživele so pozneje. Đilas je bil uspešen zato, ker je tudi sam prihajal iz centralističnega režima, spreminjal je samega sebe.

V našem času presenečenje predstavlja, čeprav nejasno in nepredvidljivo, Janez Drnovšek. Ne vemo točno, kaj bi rad-rad bi različne stvari, manjka mu homogenost zornega kota. Ljudje ga najbolj občudujejo zato, ker ne vedo, kaj bo storil jutri. In kaj pojutrišnjem. To je nekaj v življenju, ki je že določen čas dolgočasno isto. V vsem zadnjem letu in pol je bila edina revolucija to, da se zamenjajo vsi kadri. Zgodovina nas uči, da je to pogosto uvod v neurejenost.

Posledica utrjevanja in centraliziranja življenja je v tem, da je težje predvideti in se zavarovati pred tujimi pripombami in kritikami. In se pravočasno nanje pripraviti. Spet bom začel s tujim primerom, to pot iz sovjetske zgodovine.

V prvih "petletkah" Josifa Stalina je bilo nujno dobiti prijatelje. Stalin je kar naprej vabil slavne zahodne intelektualce, naj pridejo in, razumljivo, občudujejo njegove dosežke. Imel je srečo z Bernardom Shawom in Lionom Feuchtwangerjem. Andr'Š Gide - s tem ravno tako slavnim avtorjem pa ni imel sreče!

Slavni Francoz je pripotoval in si ogledal Rusijo, se vrnil domov in napisal knjigo, polno kritike. Čez noč se je v sovjetskem tisku iz slavnega pisatelja prelevil v gnido, odpadek, nečloveka. To je tipično, kako užaljeni zagovorniki ali predstavniki centralizirane oblasti reagirajo na kritike iz ust tistih, od katerih nekako upravičeno pričakujejo priznanje.

Nekaj podobnega, le da malo manj vpadljivo, se je zgodilo nam. Prepričani smo, da ne samo, da smo največji možni prijatelji Američanov, temveč da nas tudi oni vidijo kot najzvestejše, najzaslužnejše in najzanesljivejše prijatelje. Mar nismo v Irak, odkoder vsi bežijo (Britanci ravnokar umikajo precejšen kontingent), ravnokar poslali štiri naše junake?

Ti Američani, ki imajo poleg vsega drugega očitno desno vlado, pa nam v letnem poročilu svojega vodilnega državnega organa, state departmenta, z jasnim jezikom mečejo v obraz pripombe o naših medijih, iz katerih sledi, da so tlačeni, da jih vlada kontrolira in nadzira. Predstavniki oblasti so se odzvali s prepričanjem, da Američani ne mislijo resno. Samo en glas se je slišal,češ da Američani, hočejo pridigati Evropi.

Evropa, to smo mi, v Sloveniji.

Zadrega je seveda v tem, da vedno kontradiktorna Amerika ni centralizirana, imajo pa o nečem vsi, demokrati in republikanci, levica, sredina in desnica, enako mnenje: medije je treba pustiti pri miru.

Pri nas vsakdo misli, da je stvari treba razumeti tako, kot piše. Če piše, da smo v obdobju centralizacije, potem bi bilo razumljivo, da imajo vsi prijatelji, tudi Američani, o našem odnosu do medijev dobro mnenje.

Nimajo. Naše občinstvo to moti. Naše občinstvo ima druge skrbi.