Režimi in vlade

Funkcionar trenutne vlade in koalicije je z izrazom iskrene prezirljivosti na obrazu zavrnil nasvet, kako ravnati v zadevi, o kateri so razpravljali: nikakor, to so počeli samo v prejšnjem režimu!

Prejšnji režim? Izbira bi bila lahko očitna: režimi so bili tisti pred osamosvojitvijo. Predvsem tisti komunistični. Vendar ne, funkcionar je imel v mislil stanje, preden so njegovi prevzeli oblast.

Ve se, da so, ko so prevzeli oblast, oblikovali vlado. Režim je torej tisto, kar je bilo pred to vlado. Kaj je resnično zloslutni režim, ki smo se ga enkrat znebili? Ga znamo najti, znamo določiti razlike med vlado, ki je nekaj normalnega, in režimom, ki je nenormalen in ki bi ga bilo treba pozabiti, v vsakem primeru pa paziti, da se ne ponovi?

Razlike med normalno vljudno vlado in tem nenormalnim stanjem, režimom, so pogosto v odtenkih, poleg tega pa je pojem dobil tako grde prizvoke, da je odnos med režimom in vlado najbolje opazovati abstraktno. Vzeti eno in drugo v nekakšni epruveti.

Če iz bližnje preteklosti vzamemo primere režimskega stanja, se nam bo razkrilo po določenih značilnostih vedenja ali, bolje, po odnosu do okolja.

Režimi so predvsem prepričani o svoji izvirnosti. Oblikovani so, ker bi sicer nastal kaos. Zato so se predvsem potrudili biti notranje homogeni, da njihove člane, ki imajo jasnega, do pikice priznanega vodjo - samo enega vodjo -, povezuje disciplina, ki je razumljiva sama po sebi.

Režim se ne bo potrudil biti samo homogen, temveč tudi ne bo izgubljal časa na notranja premišljevanja, še manj pa na medsebojne razprave. Njegova enotnost mora biti vidna vsem in na vsakem koraku. Kot primer - samo primer, lepo prosim, ne kot ugotovitev - poglejmo tole: ko režim postavi na neko pomembno mesto novega človeka, bo vsa nacija iz medijev takoj izvedela, da je ta človek - se razume, član te in te stranke.

Glavne partije režima. Preprosto, partije.

Režimi nimajo navade, kot nekatere že malo dekadentne politične stranke v zahodni Evropi, pa tudi v Severni Ameriki, določati vsaj nekaj mest tudi za predstavnike strank, ki so izgubile oblast. To potem ne bi bil režim, to bi bila navadna parlamentarna država, kjer tisti, ki so izgubili trenutno oblast, zato še ne veljajo za ostanke nekega režima.

Režim se, nadalje, veliko ukvarja s širokimi množicami prebivalstva ali, krajše, z narodom. Z njim se ukvarja na določen, rekel bi, da na vzgojni način. V nasprotju z navadnimi vladami, ki delo opravljajo kot nekaj vsakdanjega in normalnega, režim prihaja na čelo z zgodovinsko nalogo, da narod vzgoji. Pred kratkim se je med razpravo o upravljanju z mediji navadnemu novinarju zareklo, da bi bilo treba stvari urediti tako, kot so urejene na Zahodu. Opozoril je na vrsto primerov, ni jih težko najti. Odgovor z visokega položaja , kjer zajemajo "problem v celoti", je bil kratek: to še ni za nas, mi se moramo šele naučiti.

Narod je, torej, šele treba vzgojiti. V režimu ljudje, ki nekaj vedo, dobijo nalogo, da začno množično vzgajati.

Občutek, da ljudje ne vedo veliko, morebiti tudi nič, ne prežema samo režimov, temveč tudi določene zgodovinske ustanove. Denimo cerkev. Cerkev teži k discipliniranju, urejanju od zgoraj, kot da drži pripomba ameriškega kronista Walterja Winchela, da gre za ustvarjanje skupnosti, v kateri mnenje, ki bi bilo javno, ne more biti izraženo niti privatno.

Ljudje, prepuščeni sami sebi, so po navadi neodgovorni.

Sicer pa se v režimu hitro pozabi vse iz preteklosti, kar bi lahko po nepotrebnem razburilo, razburkalo javno mnenje. Pozabi se tudi vse trenutno neugodno, česar se ne bi bilo treba spominjati. Na primer, pred kakšnimi desetimi leti smo imeli visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki se, ker je imel pred sabo vzgojne cilje, ni zadrževal in je o narodu - svojih ovčicah - govoril precej prezirljivo. Dobrega mnenja ni imel ne o njem ne o njegovi kulturi.

O Cankarju je prezirljivo rekel, da ni Dostojevski. Kot če bi Norvežani prezirljivo rekli, da Grieg ni Beethoven.

To je bilo takrat, pred kakšnimi desetimi ali nekaj manj leti. Dostojanstvenik je odšel na drugo, boljše mesto, sedaj je postal kardinal. Čuden narod smo, o tem istem človeku, ki takrat nekaterim ni bil všeč, kar so povedali tudi javno, se sedaj govori samo lepo. Nočem reči, da je tako samo zato, ker prevladuje ozračje nekakšnega režima, tisto pred tem pa naj bi bila navadna država. Ne, nikakor. Mi, Slovenci, si strašno želimo visokih nazivov. Da je neki naš človek dobil naziv kardinala, vzbuja ponos tudi pri brezvercih. Takšni smo. Glavno je priznanje našemu človeku.

O tem, da o nas ni imel dobrega mnenja in da nas je s pripombo, da Cankar ni Dostojevski, hotel ponižati, ne bomo več. Pozabljeno je.

Režimi imajo, nadalje, močno željo postrojiti svoj narod, vsega ga oviti s pravili, členi in omejitvami. Te omejitve se ne uvajajo zato, da bi vladal večji red ali da bi se izognili zoperstavljanju sprejeti politiki, temveč zato, da bi se vlada lahko lažje znašla v delu. Narava režima, vsakega režima, je v tem, da mu zadeve ne gredo lahko od rok in da nenehno zavrača nekaj, kar je ravnokar sprejel z velikim pompom. Predvsem reforme.

Da, pozabil sem reči, da so režimi najnaravnejše leglo velikih reform, ki se pogosto spreminjajo, da bi bile še boljše od prejšnjih. Najboljše bi bilo, če bi se reforme in vse, kar gre z njimi, izvajale v vojaškem postroju. Vendar vojaškega postroja ni lahko postaviti. Nekateri bi rekli, da to postrojevanje še nobenemu režimu ni uspelo do konca.

Vlade so v veliki večini krhke, ne trajajo preveč dolgo in same priznavajo, da so njihove možnosti omejene. Ameriškemu predsedniku Carterju, ki je to javno priznal, so to tako zamerili, da je na naslednjih volitvah izgubil. Režim vedno izraža prepričanje, da ima neprestano moč, in tudi če kaj spremeni, je to samo zaradi boljšega načina, kako bo najavljeno uresničil. Ima vso voljo za dosego svojih ciljev.

Hannah Arendt je sicer zapisala, da volja po moči pravzaprav izdaja slabost. Morebiti se je zmotila.