Jurij Gustinčič

10. 8. 2006  |  Mladina 32  | 

Vrh z oblaki

Potrebujemo prikazovanje svetle prihodnosti

Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič
© Arhiv Mladine

To je moralo priti ravno v tem času, pred našim skokom v območje evra, pred negotovostjo vodenja Unije, tistih neznanih šest mesecev. Čas je bil, da vodilni politiki narodu povedo, da bo naša majhna država, čez dvajset let, ena od najrazvitejših, najbogatejših, da ne rečemo najbolj znanih.

Opogumljanje potrebujemo. Ni boljšega opogumljanja od tega, da se nam prikaže ne samo svetla prihodnost - psihološko to ne zadostuje! - temveč tudi, da bomo - na vrhu!

Spomnimo se na preizkušnje, ki nas čakajo. Čez kakšen mesec se bomo poslovili od nacionalne valute, na katero smo že začeli gledati kot na solidno. Če ne bi bilo evra, ne bi bilo razlogov, da se odrečemo te svoje valute, nič več, kot so se morali Nemci odreči marke ali Italijani lire.

Kaj nas čaka? Če pogledamo površno, nič. Cene bodo, tako nam obljubljajo, ostale iste. Sorazmerno iste. Zato pa bo čez noč prišlo do šoka psihološke narave, ki bo imel nepredvidljive posledice na naš pogled na nas same in na svet okrog nas. Če smo sedaj sebe in druge primerjali z valuto, ki je imela lastno težo in nas je delila na vsem razumljivi lastni podlagi, se bomo sedaj primerjali z drugimi narodi z isto valuto, ki pa bodo z isto valuto , grafično, napadalno, precej bogatejši. In ponosnejši. Proti 2.500 bomo stali mi s povprečjem samo 1.500. To je vse. Precejšnja razlika.

Da, to je bil trenutek, ko je bilo treba narodu reči: ne skrbite, čez kakšnih dvajset let bomo med prvimi, na samem vrhu! Narodi morajo imeti pred sabo cilje, ki jih osrečujejo ali pomirjajo v trenutkih skepse in nezaupanja v lastne moči. V takšnih trenutkih, menda, ni potrebna nikakršna rušilna logika. Na primer, ugledni ljudje, ki nas prepričujejo, da bomo čez dvajset ali nekaj takega let med prvimi, ne bodo ravno v takšnih trenutkih načenjali vprašanja, kaj bo z drugimi, tistimi, ki so sedaj na vrhu. Bodo Irci (ki so se resnično iz globin pomanjkanja povzpeli zelo visoko - na drugem mestu po številu milijonarjev so) ustavili svoj poslovni vlak in čakali, na mestu, da se, denimo, Slovenci najprej poravnajo z njimi, potem pa gremo naprej? Bodo Finci, vsaj za nekaj let, ustavili nadaljnji razvoj Nokie?!

Pustimo, na tem mestu, ob strani vprašanje, ali so imeli ti drugi narodi trenutke, ko so si obljubljali, da bodo prehiteli druge. Ali so se razvijali tako rekoč mahinalno, ne da bi premišljevali, kako visoko bodo prilezli - pa so prilezli . Ko se z njimi pogovarjaš na štiri oči, rečejo kakšno o svojem ponosu, molčijo pa o tem, ali so, tam spodaj, z vsemi svojimi težavami, imeli pred sabo jasen cilj, da bodo enkrat prispeli na sam vrh.

Lahko bi se, razumljivo, sprehodili po evropski celini in sami pogledali, kako so se vedli nekateri drugi. So govorili sebi in svetu, da so na poti na sam vrh ali da pravzaprav tudi stojijo na vrhu? Videli bi, da so tudi nekateri drugi govorili o tem, prepričanje, da stojijo na vrhu, pa je bilo toliko trdnejše, kolikor so bile težave velike.

Pravzaprav je bilo poudarjanje, da je kdo na vrhu, najmočnejše tam, kjer so vladale različne oblike totalitarizma. Nemci pod Hitlerjem so težko prenesli, ko je njihovega Schmelinga v ringu z knockoutom v prvi rundi podrl ameriški črnec. Sovjeti so bili v poudarjanju vrhov - že doseženih, ne samo zaželenih ali najavljenih - neuničljivi in nepremagljivi. V trgovinah ni bilo navadnih čevljev, je pa zato radio izumil neki Popov, ne pa Marconi.

Mi nismo, seveda, totalitarna država, vendar si želimo priti na vrh, sodeč po vzklikih politikov, za vsako ceno in hitro. Dvajset ali nekaj takega let ni veliko. Zadrega je v tem, s kom se moramo sedaj primerjati! V starih časih smo imeli, za primerjave, balkanske sosede, in tedaj nam je brez težav uspevalo osvajati vrh za vrhom. Ti naši sosedje, da bi bila zadeva še boljša, so o nas tudi sami govorili, da smo prvi, najrazvitejši, sicer poleg tega tudi najbolj egoistični. Egoizem tako ali tako gre skupaj z razvojem. Bolj ko si razvit, bolj egoističen si. Sedaj je pred nami strma steza. Težko bi bilo od kogarkoli pričakovati, da se bo zaradi nas samo za trenutek ustavil. Niti dobrodušni Finci se ne bi.

Želja o stopanju na sam vrh je tako močna, da lahko našim glasnikom oprostimo, da se izogibajo vprašanj, kakšen vrh bo to in kaj bomo na njem. Bomo gori ponosno stali s številnimi oklepniki ali se bomo raje ponašali z najboljšimi bolnišnicami v Evropi, kjer nikoli ne primanjkuje operacijskih miz? Bomo takrat povečali število novorojenih in bodo s tega vrha v vseh smereh rastli sami prvorazredni in, razumljivo, brezplačni otroški vrtci? Bodo knjige na voljo ne le po nižjih cenah, temveč brezplačno?

Še močneje bomo, seveda, javno trdili, da smo najlepša država na celini. Tudi sam mislim tako, po inerciji, mojega mnenja ne spremeni niti pogled na sosednji Salzkamergut (ko se sicer za trenutek vendarle zamislim).

Seveda lahko pridemo na vrh, najvišji vrh, vendar to obdržimo zase. To je sicer najtežje. Strašno si želimo, da nam mesto na samem vrhu priznajo drugi. In da pri tem od nas ne zahtevajo česa navadnega, skoraj vulgarnega. Denimo, da se izjasnimo o vseh velikih vprašanjih današnjega časa, da presenetimo zaveznike s tem, da včasih ne stojimo na ameriški strani, temveč na kateri evropski, če obstaja, in da se naučimo vesti, kot da smo vsega vajeni.

Tako se vedejo na primer Angleži, ki so že stoletja prepričani o svoji veličini. Ali Američani, ki so na sami konici vrha, vendar nam jim tega ni treba ves čas pripovedovati. To je samoumevno.