Nepremagljiva hitrost življenja

Vsa znamenja, da se bo sodobno življenje začelo upočasnjevati, so se že kazala. K temu bo prisiljeno. Vlaki so že začeli voziti počasneje. Nekdo je zaklical geslo: nazaj k ladjam! Avtobusi so začeli posnemati letala: pregledovali so doslej nedolžno prtljago potnikov.

Predvsem pa se je začela zmanjševati ležernost sodobnega potnika. Sumničava dama na čezoceanskem poletu je kmalu po vzletu zgrožena opazila, kako sta dva potnika izvlekla svoja mobilna telefona in ju podala drugima dvema potnikoma. Pilot je pozabil na svojo absolutno samostojnost odločanja, obrnil letalo in se vrnil na letališče, s katerega je vzletel. V trenutku so letalo obkolili vojaški lovci in ga spremljali. Ne ve se, kaj bi v primeru nevarnosti lahko storili.

Na letališčih, na čelu z londonskimi, je zavladal kaos. Odhodi so se podaljšali v nedogled, začelo se je čakanje z negotovim koncem - svetovni letalski promet je zajela fizična kriza zakasnitev. Povedano v jeziku našega časa - življenje se je ustavilo.

Sodobni človek si predvsem želi leteti in protestira proti poskusom upočasnjevanja. Na tem mestu sem pred nekaj meseci, pred londonskim preplahom, v kolumni z naslovom Očered (vrsta) pisal o občutku groze, ki me je obšel na pariškem letališču De Gaulle zaradi vrst, v katerih je slehernik podvržen preiskavam, in zaradi čakanja v vrstah, ki sem jih naivno imel za del preteklosti - še posebej izven nekdanje sovjetske Rusije.

Zdelo se je, da smo postavljeni pred neizogibnost vrnitve, fizične, v neko fantazmagorično preteklost človeštva. Smo res dovolj močni in iskreno pripravljeni otresti se dosežkov dvajsetega stoletja, ki so vsakemu zemljanu omogočili, da prepotuje svet?

Spomnil sem se lastnega vedenja. Ko je najin sin shodil, sva se z ženo odločila, da se iz že omenjenega Londona z majhnim avtomobilom odpravimo na obisk domovine, čez vso celinsko Evropo. Bila sva vesela kot večina mladih staršev in povsem prepričana, da bo otrok pot dobro prenesel. Pediater je skomignil z rameni. Prav, je rekel, pa pojdite. Mali je zdrav. Vendar vedite, da potovanja za majhne otroke niso dobra. Njihovi sklepi so še občutljivi. Za majhne otroke je najboljše, da vsaj do petega leta ostanejo doma in ne potujejo.

Kdo pa topogledno še posluša staromodne zdravnike? Če ste kdaj leteli čez lužo v prepolnem superletalu, veste, da je v njem vse polno majhnih otrok, ki vas s svojim kričanjem in jokom neusmiljeno motijo, ko hočete malo zadremati. To je moderno življenje človeštva. Človek se premika, kar naprej se premika - kadar ve, zakaj, in kadar ne ve. Modrost slavnega geografa Johna Adamsa - da se je treba umiriti, ne potovati, posvetiti se notranji gradnji družine - je že zdavnaj pozabljena. Z družino se ne morete več ukvarjati, družina potuje.

Če smo sedaj dobili novo nadlogo, svetovni terorizem, kaj nam je storiti? Naj se res vrnemo k zavrženim normam preteklosti? Se bomo odrekli hitrega premeščanja po svetu? Iz praktičnih razlogov delovnega življenja in poslovnih potreb ali da bi zbežali pred sabo? Se bomo spet obrnili k samim sebi in svojemu duhovnemu življenju? Ali bomo, namesto da se predajamo komuniciranju prek elektronike, spet začeli pisati prava pisma, z roko, in občudovali takšne mojstre korespondiranja s prijatelji, kot je bil lord Byron (ravnokar sem odložil debelo knjigo njegove korespondence iz Italije)?

Navadni ljudje, ki so na londonskih letališčih preživeli tudi po nekaj dni, so dali svoj odgovor: ne, nikakor ne nazaj k lordu Byronu! Svet se ne bo predal samo zaradi nekaj primerov četudi svetovnega preplaha. Svet je odgovoril teroristom in njihovim obljubljanjem katastrofe, zaradi česar smo se tudi znašli, tako kot tista dama, na pragu globalne histerije. Tudi če surovo pregledujejo potnike, tako da jih bodo naprave takorekoč slekle do nagega - z majhnim madežem, ki bo pred kontrolorji skril genitalije.

Ljudje se bodo pokorili - je bilo ravnokar zapisano v znanem dnevniku - novi normalnosti. Potrebovali smo šok ogromnih razsežnosti, da smo dojeli to novo normalnost. Ne toliko let nazaj so Libijci nad Lockerbiem na Škotskem zrušili letalo, polno čezoceanskih potnikov, in svet se zaradi tega ni spremenil. Letala so še naprej letela po voznih redih. Družine žrtev so dobile svoje odškodnine - njihovi odvetniki so samo zahtevali več, kot so izvlekli od Gadafija. Katastrofa nad Škotsko je imela celo eno dobro posledico, bila je uvod v normalizacijo odnosov med Gadafijem in Ameriko.

Lahko bi rekli, da so teroristične katastrofe koristne za doseganje takšnih ali drugačnih normalizacij. Med zahodnimi državami, denimo, in tistimi, ki živijo v državah terorizma, vendar niso teroristi. Posledice terorizma bodo razporedile oblast med ljudmi - v korist vseh tistih, ki jo že imajo v rokah. Preprosto več pregledov bo, več nadzora, več vpletanja oblasti v življenje posameznika, ki bo, ker hoče potovati za vsako ceno, vse to pogoltnil. Ob tem bodo oškodovani tudi kaj zaslužili. Za to se bodo potrudili tisti, ki organizirajo polete! V Londonu letalske družbe povsem hladnokrvno zahtevajo odškodnino za zamude pri vzletih - ne glede na to, zakaj se je zakasnitev zgodila. Odškodnine morebiti ne bodo plačali samo lastniki letališča, temveč tudi država. Ta bo to že prevalila na grbe potnikov.

Vse bo narejeno, razen nečesa. Upočasnitve življenja. Ne bodo upočasnili proti nadaljevanju tistega, čemur navadni ljudje rečejo normalno življenje.

Navadni ljudje se morajo podvreči najstrožjemu nadzoru, takšnemu, kakršnega nismo poznali nikoli. Za njihovo dobro. Nobenega vračanja v preteklost. Četudi bo to precejšnje število ljudi plačalo z življenjem. No, prav, z neudobnostjo.