Demokratična cenzura

Španski predsednik vlade je socialist. Pogumen je: umaknil je čete, ki so stale ob strani Američanov v Iraku. Vendar se je ustrašil sence španske državljanske vojne, od katere je minilo pol stoletja. Uglednemu madridskemu gledališču je prepovedal na sceno postaviti dramo sodobnega španskega ustvarjalca Pepeta Rubianesa o velikem pesniku Lorci. Oziroma bolje rečeno - o tem, kako so ga frankisti zverinsko mučili in ubili.

Grožnje Rubianesu s tiste strani, ki očitno ni izumrla, so bile takšne, da je skrb za mir in red prevladala nad objektivnostjo zgodovine in kulture. Levica je, se razume, vlado obtožila, da uvaja cenzuro. Tu so se zadeve zaenkrat ustavile.

Cenzura? Ali imamo v današnji demokratični Evropi cenzuro? Ali to ni izginilo skupaj s Francom, Mussolinijem, Hitlerjem in manjšimi diktatorji dvajsetega stoletja? Mar niso koketirali s svobodo celo v takšnih režimih, kakršen je bil Miloševićev?

Cenzura seveda ni manira izključno diktatorske narave. Prakticirali so jo, ne tako daleč nazaj, tudi v dobri stari Angliji, zmerno in z dobrimi nameni, ki ne zadevajo čiste politike. V Hyde Parku se je resnično lahko javno govorilo karkoli, tudi proti monarhiji. Je pa lord Chamberlain nekoč prepovedal roman Ljubimec lady Chatterley D. H. Lawrencea iz razlogov, precej globljih in pomembnejših od politike! Zaradi nemoralnosti ali, točneje, zaradi preveč odkritega opisovanja seksa.

Kako globoki in nepremostljivi so bili razlogi, vidimo po tem, da je pri tem Angliji sledila tudi Amerika, kjer knjig sicer ne prepovedujejo. V vsakem primeru - zelo redko.

To je bilo davno in ko sem konec petdesetih let prejšnjega stoletja prispel v Anglijo, so se ravno pripravljali dovoliti tiskanje romana, ki se je uspešno prodajal že zdavnaj natisnjen v nekih tretjih državah. Prav, vendarle lahko rečemo: domovina parlamentarizma je poznala neposredno cenzuro!

Bil je tudi skrajni čas za to, toda demokratični svet si je v dvajsetem stoletju že izmislil novo, na videz povsem demokratično proceduro tlačenja svobode. Proceduro, ki se je burno razvila in danes vlada svetu, nihče pa ne more niti pisniti, da v tej ali oni državi vlada ali se uvaja cenzura.

Stvari, ki so neugodne za neki režim ali pomembnejšo elito, ki je na oblasti, se ne prepoveduje z neumnimi formalnimi ukazi ali javnimi pogromi. Povzroči se, da posamezne ustanove, povezane z razširjanjem javne kulture, to storijo same.

Primerov pravilnega modernega odnosa do cenzure je ravno v Ameriki veliko, poglejmo enega najbolj znanih, povezanega s časom pred tragedijo dvojčkov v New Yorku. Nekoliko levičarsko usmerjeni televizijski komentator je v zvezi z govoricami, da Ameriki grozi teroristična akcija iz Afganistana, javno, pred kamerami, izjavil, da je pošiljanje vodenih raket z razdalje dva tisoč kilometrov strahopetno - če pa sediš v letalu, ko se zaleti v stavbo, je priznati, da to ni strahopetno!

Zaradi tega sarkazma je tiskovni predstavnik predsednika Busha ostro protestiral, sam krivec pa je v svojih naslednjih nastopih občinstvo prepričeval, da ni mislil tistega, kar mu očitajo, da je sarkastično rekel. Posledice: veliko podjetij, ki so oglaševala v njegovi televizijski oddaji, je umaknilo svoja reklamna sporočila. Ameriška televizija živi od reklamnih oglasov. Posledica umika reklam je bila izolacija slavnega, vendar predrznega komentatorja. Televizijska mreža ABC ga je umaknila s sporeda.

Cenzura se tako izvaja brez nepotrebnega vznemirjanja javnosti, brez razprav o pravicah izvajalcev, še posebej novinarjev. Iz roke države ali uglednih javnih ustanov preide v roke podjetij, ki ne delajo nič drugega, kot da reklamirajo, in jim ni mar nič drugega kot najboljše plačilo in zanimanje občinstva za gledanje programov, na katere je navajeno. Če se bo širše občinstvo na izvajalce programa razjezilo, se bo samo zato, ker so mu brez potrebe vzeli zadovoljstvo, ki ga formalno pričakuje.

Komu bo prišlo na misel, da bi zaradi tega, ker je izginil neki program, članek, novinarsko ime, medije še bolj pa državo obtožil, da omejuje svobodo javnega izražanja? Lastniki podjetij, ki oglašujejo in za to plačujejo proizvajalcem javne besede, delajo samo to, kar je njihovo delo: plačujejo samo tiste reklamne oglase, za katere trdijo, da se res izplačajo. Zmanjšujejo televiziji ali časopisom ali revijam pozornost samo zato, ker naj bi se jim to finančno, pa tudi poslovno ne izplačalo več.

Kdo bo lahko in s kakšno poslovno pravico od poslovnežev zahteval, naj še naprej pošiljajo reklame za objavo samo zato, da bi televiziji, časopisom ali revijam uspelo ostati na trgu ali da bi javnosti ponujali "uravnovešene" poglede na svet? To bi bilo v nasprotju s poslovnim duhom trga, to bi bil konec tržnega gospodarstva.

Vsi, od avenij New Yorka do tistega, kar je bil nekoč londonski Fleet street, od citadel javnosti v Berlinu, Parizu in Milanu pa vse do mladih energičnih središč javnega mnenja, kjerkoli, tudi v Ljubljani, se razume, so postavljeni pred novo dilemo, iz katere, se mi zdi, nihče ne najde izhoda. Kako objaviti nekaj, kar se nekomu zdi neobjavljivo? Vpeljati nadzor za tiste, ki reklamirajo? Naj dokažejo, da neke reklame ne želijo objaviti zaradi prepričanja, da ne bodo vznemirili pomembnežev? Bomo vpeljali tudi nadzor občinstva - naj pojasni, zakaj za enimi reklamami stoji, za drugimi pa noče?

To bi zapletlo zadevo in uničilo tudi samo svobodo oglaševanja, kar ni v nikogaršnjem interesu, upajmo. Najti moramo način, kako oglaševalskim podjetjem dokazati, da umik reklame ni v njihovem poslovnem interesu. Drugi, tudi politični interesi so manj pomembni. Vendar jim tega ni uspelo ovreči niti v Ameriki. Reklamiranje ni svobodno.