Splošna medsebojna odtujenost

Bolj in dlje ko opazujemo medsebojne odnose držav in sil, vpletenih v povojni položaj na Bližnjem vzhodu in širše, vse bolj se vsiljuje dvom, da med vsemi temi državami primanjkuje izvirne sposobnosti, da bi spregovorile isti jezik in našle naravni izhod iz krize.

Poglejmo akterja, ki bi moral biti najbolj okreten, ker je najmanj vpleten v neposredne spore. Mislim na Tonyja Blaira, ki bo, sicer, osebno kmalu nehal biti prvi človek britanske vlade in odgovoren zanjo. Ker je pred kratkim pokazal zanimanje za diplomatsko igro, v katero sta bila vključena tudi Iran in Sirija, je Britanec, hkrati, javno izrazil tudi skrajno skepso, ko je apokaliptično poudaril, da je spor trajen, da so izgledi za odpravo terorizma slabi in da bo napet položaj, mogoče z vojno ali vojnami, trajal ves naš čas.

Te besede so bile izgovorjene, ko je že postalo jasno, da daje prihod demokratov na oblast v Washingtonu izglede za povsem nov potek diplomatske akcije, ker bo vladajoča demokratska večina v ZDA odprla vrata svobodnejši igri bližjih in daljnih udeležencev. Nekako se zdi, da tisti, od katerih se tradicionalno pričakuje večja upogljivost, nasprotno vstopajo v vrste tistih, ki ne verjamejo v resnejše obrate. Tistih, ki so proti političnim novostim "na hitro". Kakor da so najzvestejši zavezniki - Izraela!

Izrael, ob novih dnevih v ameriški politiki, razumljivo, govori predvsem o nevarnostih, ne o možnostih. Kakor da nova razporeditev moči v Ameriki ustvarja predvsem večje nevarnosti, ne pa možnosti.

V Izraelu se manj govori o Palestini in vse več o - Iranu. Teoretikom izraelske vojaške doktrine, na svetu pa ni skoraj nikogar, ki bi se tako strastno ukvarjal z vojaško doktrino, kot to počno generali v Jeruzalemu, se Iranci zdijo največja nadloga v zgodovini njihove države - nadloga z največjo in najbolj nevarno prihodnostjo.

Iran kot odkriti sovražnik judovske države ima namreč ne samo možnost, da ustvari stroj za napad - tudi za jedrski napad - na Izrael, temveč po mnenju izraelskih vojaških teoretikov tudi največ poguma za uresničitev takšnega napada, in sicer v bližnji prihodnosti. Človek bi sicer porekel, da lahko Izraelci mirno spijo - tu je Amerika, ki jih bo zaščitila. Vendar pri Izraelcih ni gotovosti niti takrat, ko gre za ameriško zvestobo! Iz Izraela se z veliko vnemo opazuje vsako modrovanje, vsako znamenje, da so v politiki demokratov mogoči poskusi oblikovanja ozračja med "zvestimi" prijatelji Izraela in drugo stranjo. Druga stran pa - predvsem s stiki z Iranom, četudi ne bi bilo še nikakršnih znamenj, da so pogajanja z Ahmedinedžadom mogoča.

Rekli smo, da v izgledih za pogajanja, v katerih bi sodelovala, "na drugi strani", Iran in Sirija, primanjkuje tistega glavnega - iskrenosti in prave želje po kompromisu. Če to ne bi bil kompromis izključno v škodo drugih in tretjih, vsaj kar zadeva Izrael. Pravzaprav je pri vodilnih glavah v izraelski politiki do okolice čutiti skrivno željo po najhujšem. Srečni bi bili, nekako, če bi se pospešilo nagibanje Irancev k temu, da bi z novo oboroženo silo, okrepljeno z jedrskim orožjem, ki bo slej ko prej prišlo v iranski arzenal, napovedali obračun, in če bi bil Zahod takšno nevarnost - bolje rečeno: možnost - pripravljen prehiteti s kontraudarom po Iranu. Želja je, nekako, da bi se zgodila najslabša (za Iran) varianta nadaljnjega razvoja dogodkov - udar po Iranu, ki je, se razume, po tej varianti tudi sam pripravljal udar. To je tako, kot da so Angleži in Francozi udarili po Hitlerju, preden je napadel Poljsko.

Takšne želje po položaju, ko bi se z Iranom lahko obračunalo prej, kot bi Iran obračunal z Izraelom - in z drugimi, ki bi bili na strani Izraela -, stojijo v jedru stvari. Pogajanja z udeležbo Irana in Sirije bi bila, po tej teoriji, že vnaprej obsojena na propad in zato, po tej izraelski hipotezi, neuporabna. K temu v Izraelu, seveda, dodajajo tudi zelo pesimistično opisovanje stanja v Palestini, kjer napredka na poti k miru ni videti in pravzaprav niti ne bi bilo dobro, če bi ga v tem trenutku bilo videti. Palestina bi morala za vedno ostati nemirna oaza arabsko-izraelske napetosti, ki jo mora Zahod pustiti pri miru in jo urejati povsem ločeno od celotne krize. In sicer v rokah Izraela, brez vpletanja izraelskih zaveznikov.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ob najnovejših znamenjih in namigovanjih v širši združbi bližnjih in daljnih udeležencev o diplomatskih poskusih, da bi pri pogajanjih sodelovale sovražne sile, kar se je do danes zdelo nemogoče, se glasi: odnos do Irana! To je pravzaprav tole: ali lahko pričakujemo premik k miru na Bližnjem vzhodu v ozračju, ko vsak vsakomur želi samo tisto najslabše in kjer so realne samo tiste rešitve, ki jih druga stran nikakor ne želi? V jedru vsakega sporazuma pa bi morala biti želja, da se sporazum dejansko doseže.

Izrael bi najbrž sprejel samo sporazum, ki bi oddaljil vsako možnost Irana za okrepitev svoje nacionalne pozicije. In, se razume, samo takšnega, ki bi izključeval možnost razumne rešitve v Palestini - vsakega takšnega, ki ne bi pustil najboljših delov dežele pod izraelskim nadzorom. Palestina naj bo kolonija z določeno samoupravo za arabsko večino, če bi glede na zemljevid le-ta ostala večina.

Iranu ne bi bilo omogočeno biti velika sila, vsaj regionalna, Sirija bi dobila nazaj Golansko planoto, morebiti. Libanon bi ostal pod nadzorom Zahoda, vendar ne samo Francozov. Amerika bi imela v rokah ključe mednarodnega nadzora in ... seveda, ostala bi po vplivu vodilna zaveznica Izraela. V vseh teh načrtih pa bi Izrael ostal neizogibni odločilni dejavnik.

Slika prihodnosti bi lahko bila drugačna, boljša in sprejemljivejša za mir le, če bi v morebitnih pogajanjih vsi izhajali iz tega, da je treba kaj lepega pustiti tudi drugi strani. Sedaj je izhodišče vseh preprečevanje kakršnekoli ugodnosti drugim.

Če vsaka stran seveda resnično ve, katere so tiste ugodnosti, ki si jih lahko realno zagotovi. Izrael meni, da ve, njegovi neposredni nasprotniki mogoče vedo. Pa drugi? Kaj pravzaprav hoče in misli, da tam mora hoteti Amerika? Povsem isto kot Izrael? Ali pa tudi nekaj, kar želijo drugi, vključno z Iranom? Zakaj Američani ne bi, kot velika sila, dali vsakemu nekaj? Na to vprašanje nima trenutno nihče odgovora. Niti sama Amerika. Niti ameriški demokrati, seveda.