Druga hladna vojna

Nekaj javno povedanih očitkov Vladimirja Putina - izrečenih v tujini - in že se je, prvič po več letih, zaslišala obtožba, češ Rusi se zatekajo k hladni vojni. Novi, drugačni, nihče jim še ne sledi, le nevarnost, da se vanjo vrnemo, obstaja.

Za hladno vojno je, v tem je bila njena posebnost in morebiti celo korist, veljalo, da upošteva določena pravila ravnovesja. Hladna vojna se ne sprevrže v - vročo vojno. Nastala je v časih, ko sta obstajali dve "supersili", ki sta bili tako močni, da sta se bali druga druge in sta zato vneto pazili, da ne ena ne druga nista prestopili meje resničnega vojaškega spopada, ki ga ne bi mogli vnaprej nadzorovati.

V slavni kubanski raketni krizi sta Washington in Moskva vsaj toliko, če ne še več časa posvetila opazovanju ne le druge strani, marveč tudi svoje lastne, da ne bi preveč izzivala druge strani in se nehote zapletla v nevarnost resničnega spopada. Po Washingtonu se je sprehajal skrivnosten ruski gospod in se na kosilih v najdražjih restavracijah sestajal z "dobro obveščenimi osebami" s stiki na drugi strani - vse z namenom, da bi bili eni in drugi dobro obveščeni, kje je resnična meja tolerantnosti, ki je ne eni ne drugi res ne bi smeli prestopiti. Seveda je niso.

Nič manj pazljivo se velesili nista vedli ob češki krizi leta 1968! Sam vrh State departmenta je dal jasno vedeti, da mora imeti upor Čehov proti sovjetski nadvladi trdne omejitve in da si narodi Vzhodne Evrope, ki seveda uživajo naklonjenost zahodnega sveta, ne smejo privoščiti, da bi zaradi njihovih želja nastala nevarnost spopada velikih. Živimo pač v dobi jedrskega ravnovesja in svoboda narodov ni vredna enega samega raketnega strela. In ni ga bilo. Narodi Vzhodne Evrope so morali na izpolnitev svojih želja počakati še desetletje in so prišli do svojih pravic ne zaradi razumevanja na Zahodu, marveč zaradi notranjega razkroja sovjetskega imperija, kakršnega v tolikšni meri sploh niso pričakovali.

Hladna vojna, ki se je nekateri sedaj spet bojijo, je bila pravzaprav izredno domiselna, pametna in na popolnem ravnovesju grajena tvorba svetovnih odnosov. Nič resnično hudega, kar bi zatreslo stavbo medsebojnih odnosov velesil. Točno se je vedelo, da sta samo dve - nič nenavadnega se ni moglo zgoditi. Sovjetska stran je enega samega veleposlanika v Washingtonu, Dobrinina, imela deset let. Ob posameznih krizah so le preverjali, ali bi bile za obe strani sprejemljive, in to bi trajalo še dolgo, če se Gorbačov ne bi bil lotil eksperimentov z notranjo ureditvijo svojega bloka, ki se je začel sesuvati od znotraj.

So finese, ki so skoraj pozabljene, bilo pa bi dobro, če bi se jih vsaj ameriška stran včasih spomnila! Dva veleposlanika v Varšavi, ameriški in ruski, sta se leto za letom sestajala in se po nekaj nepomembnih vljudnostnih besedah spet razhajala. Nič pomembnega se ni nikoli zgodilo na tistih sestankih, to tudi ni bil namen. Veleposlanika sta le vzdrževala normalno temperaturo odnosov v času, ko se diplomatsko med velesilama ni dogajalo nič - le zato, da bi si obe strani povedali, da še ni nič zgubljenega.

Ali so današnje razmere takšne, da bi lahko imeli repeticijo hladne vojne, za katero se je vedelo, da ne bo postala vroča? Velike sile rade pazijo na ravnotežje. To vemo še iz časov Bismarcka, ki se je bal izgube ravnovesja za Nemčijo (nekaj časa je to spoštoval celo Hitler, vendar ni zdržal dolgo). V Ameriki zdaj imajo, ali imamo, kakor hočete, predsednika, ki svoje politike na najobčutljivejšem bližnjevzhodnem območju ne utemeljuje na ravnovesju, marveč le na prednostih, ki naj bi jih "edina supersila" imela. Zato se ne pazi, da odnosi z Iranom ne bi bili prehudo napeti v času, ko se Amerika zapleta v notranja nesoglasja med šiiti in suniti v Iraku, ali pa v kolikšni meri se lahko pričakujeta pomoč in razumevanje v boju proti Iranu pri "zavezniku" Savdski Arabiji - ki sta jo v zadnjih dneh obiskala najprej Putin in potem še Ahmadinedžad! Še vedno velja, kar je pred dvema letoma javno govoril takratni ameriški obrambni minister Rumsfeld: Amerika je lahko sama - ponavljamo, sama - udeležena tudi v dveh ali treh vojnah hkrati.

Razlika med hladno vojno in morebitno novo hladno vojno je v tem, da je prva imela uravnoteženo strukturo, v kateri so skoraj vse države imele določeno in spoštovano mesto, sedaj pa smo v času le napol organiziranega kaosa. Ali sta uradni Irak in Savdska Arabija zaveznika Združenih držav? Reklo bi se, da sta. Toda ali lahko iz te premise sklepamo, da bi se popolnoma strinjala in podpirala Ameriko v skoraj nenavadnih zasukih - denimo pri preventivnem napadu na Iran? Nisem še naletel na mnenje, da bi bilo to samoumevno. Časi samoumevnosti v ameriški svetovni politiki so minili, tok dogodkov v Iraku je pokazal, da Pentagon ne more ničesar več popolnoma predvideti.

Sicer pa je težko reči, kako bi denimo Putin tako razjezil Washington, da bi to lahko postalo podlaga za novo hladno vojno! Medtem ko ruski vodja izreka besede kritike na račun politike Washingtona, se rusko-ameriški gospodarski in drugi odnosi razvijajo drugače kot nekoč - edino, kar jih moti, je to, da se ne morejo primerjati z ameriško-kitajskimi. In kakšna hladna vojna bi to bila, če imajo Američani takšne odnose s Pekingom! Putin živi v Kremlju, v Londonu pa živi Abramovič, ki si lahko privošči nakup najboljših nogometnih klubov. Ruski bogataši seveda živijo v Londonu tudi zato, da jih ne bi dosegla Putinova roka. In vendar so ti mogočneži prav tako del nove ruske moči, na katero bi se nacija, če bi bilo hudo, lahko oprla. In Rusija sedaj ni več socialistična, marveč tako kot Amerika kapitalistična! Hladna vojna, če bi do nje sploh prišlo, bi bila drugačna kot pred tridesetimi leti.