Pasti prepoznavnosti

Od daleč sem zaslišal njegov glas. Ta drugače obzirni in vedno spoštljivi prijatelj, diplomat in poliglot, je sarkastično vzklikal, ponavljajoč mnenje, ki ga je prečital v moji kolumni.

Bilo je ob naši demokratični odločitvi, da pristopimo k Natu. Pozabili smo že, zdaj, ko brez kakšnih pomislekov ali protestov pošiljamo vojake v Azijo in na Balkan, da smo v času pred to odločitvijo razmišljali in omahovali. Če ne bi bilo javnega opozorila najuglednejših Slovencev, med njimi tudi prvega predsednika države, je obstajala celo senzacionalna možnost, da Slovenci zahodnim silam rečemo NE.

To je eden tistih nenavadnih trenutkov v naši zgodovini, ki so popolnoma pozabljeni, kot da jih ni bilo. Nisem slišal nikogar, ki bi se tistega omahovanja vsaj bežno spomnil. Toda nazaj k mojemu znancu, ki se mi je zakrohotal v obraz zaradi moje takratne pripombe, da bi NE prispeval k tistemu, po čemer naša nacija vedno tako hlepi in česar ji tako primanjkuje: k večji prepoznavnosti v svetu!

To prepoznavnost privlečemo za lase, kadarkoli se ponudi priložnost. Vsak športnik, ki doseže na mednarodnih tekmovanjih vsaj drugo ali tretje mesto, da o prvem niti ne govorimo, je deležen slave kot osebnost, ki je bistveno prispevala k naši nacionalni prepoznavnosti. Pa sem pomislil, prepričan, da mislim nacionalno, kako lepo bi šele bilo, če bi postali prepoznavni politično, tako da bi - sicer majhna nacija, a samostojna v svojem razmišljanju - rekli svetu, da ne vstopamo v nobene vojaške alianse. Ostali bomo - denimo, kot Švica - nekako nevtralni. Če pa bomo v čem sodelovali, potem z enkratno samostojno odločitvijo.

Avstrija, ki jo spoštujemo prek vsake mere, je imela vojake v mednarodnih enotah brez priključitve komurkoli. Nekaj avstrijskih vojakov je padlo, denimo, na Cipru. Služili so Združenim narodom.

Znanec me je s svojim sarkazmom napačno razumel. S pripombo, da nam bo NE prinesel prepoznavnost, si nisem drznil namigniti, da bomo kratko malo čez noč postali splošno in dokončno prepoznavni v svetu. Daleč od tega. Malim narodom se ne posreči doseči stalnega statusa prepoznavnosti. Imajo lahko samo trenutek prepoznavnosti, potem se spet pogreznejo v brezno neprepoznavnosti. Takšna je njihova razumljiva usoda.

Nihče pa ne more odvzeti, niti narodu, katerega pripadnikov je le kopica, možnosti, da se vsi začudijo ali so presenečeni, če si upa v napeti mednarodni situaciji reči tisti NE. Da, v takšnem trenutku je nekdo lahko prepoznaven. Glej ga, kako misli s svojo glavo, čeprav bi napolnil le eno samo četrt New Yorka.

To sem mislil, pa me sarkastično razpoloženi znanec diplomat ni razumel ali ni hotel razumeti. Pozabimo to. Ni pa treba pozabiti tistega, kar vidimo zdaj, nekaj časa po zgodovinski odločitvi, da ubogamo, ne glede na posledice. O posledicah pravzaprav takrat nismo niti razmišljali! Bili smo na strani najmočnejšega. Kaj se nam lahko zgodi! Naj on razmišlja o tem.

Zgodilo se je ali pa se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti, da se bo naša predstava o varnosti prav ob najmočnejšem začela krhati. Kot glavni razlog niti ne bomo navajali Iraka, kjer je pohod najmočnejše sile sveta pripeljal do očitne katastrofe in kjer največja sila sveta ni sposobna ohraniti visoke ravni medicinske oskrbe niti v slavni vojaški bolnišnici Walter Reed, kjer so zdravili Eisenhowerja.

Mislim predvsem na usodo mednarodne akcije v Afganistanu, ki smo se mu tudi mi posvetili veliko bolj kot tisti četverici naših podčastnikov, ki se trudijo, da bi preživeli v Bagdadu.

V Afganistanu se odloča o usodi prve velike akcije celotnega Nata, ne Američanov, in če hočemo vedeti, kako stvari tečejo, potem moramo le pogledati, kaj pravijo Nemci.

Nemški minister za notranje zadeve sporoča, da se je razlika med nevarnostjo v Nemčiji in tisto, ki so ji izpostavljeni Američani, občutno zmanjšala. Grožnje, ki jih prek spleta pošiljajo skrajneži in ki napovedujejo teroristične napade v sami Nemčiji (ravno tako tudi v nedolžni Avstriji), jemljejo oblasti, in to tudi sporočajo, zelo resno. Primerjajo jih s tistimi, ki so jih dobivale španske oblasti pred množičnim napadom v Madridu!

Seveda o tem kratko malo nismo razmišljali. Za naš odnos, tudi za odnos oblasti v deželah članicah Nata, je bilo značilno tisto zelo človeško: nič hudega, če ni prizadelo tudi nas neposredno! Celo ko je oblast poročala o tisti četverici, ki jo imamo v Bagdadu, ni niti za trenutek pozabila omeniti, da je zelo varovana, da torej neposredne nevarnosti za njena življenja skoraj ni. To se je poudarjalo ne glede na splošno znano resnico, da se seveda vsi ti ljudje, zdaj pa vidimo, da tudi njihova domovina, v nekakšno nevarnost prav gotovo spuščajo.

Razen realnih Američanov in Angležev se vsi vedejo, kot da o nevarnosti ni treba govoriti. Zamolčujejo jo, tako rekoč, v veliki birokratski želji, da volka ne bi bilo, vsaj ne blizu, vsaj ne za "naše ljudi". Bili smo pripravljeni na vojno, toda oddaljeno in ne našo, nacionalno. Na vrsti so domači ministri, da nas nenadoma pripeljejo na rob resničnosti: Afganistan je pred vrati. Ne le pred vrati Pakistana, marveč tudi Evrope, Nemčije, nedolžne Avstrije. Slovenije?

Morda pretirano, toda zgodba o prepoznavnosti lahko dobi nove razsežnosti. Zatisnimo oči, pa bo, kar bo. Upajmo, da bomo neprepoznavni. Takšne prepoznavnosti si vendarle nismo nikoli želeli. Ali pa?