Melanholija nekega zmagoslavja

Ko sem leta 1967 v nabito polnem letalu El Ala drugega dne "šestdnevne vojne" (ki je v resnici trajala samo tri dni) potoval v Tel Aviv, nisem niti za hip dvomil, da bo Izrael slavil zmago nad Arabci. Nihče pa ni vedel, da bo to triumf, ki bo obarvan v melanholičnih barvah.

Tel Aviv ni ugasnil mestnih luči. Reklame so se kot ponavadi bleščale. Takoj sem poslal kratko sporočilo svojemu časopisu, da je vojna končana, se ve, kako. Drugi dopisniki so iz arabskih prestolnic sporočali, da se zbirajo "nove" moči in da smo tik pred arabsko ofenzivo, ki bo uničila Žide. Sporočil sem, zelo jedrnato, da je vojne konec, in to ne z zmago, ki so jo napovedovali prijatelji Arabcev. Arabci so bili premagani v enem dnevu, razen Sirije, ki je vstopila v vojno šele tretjega dne. Istega dne je tudi ona položila orožje ob svojih uničenih tankih.

Triumf, ki je hudo prizadel številne neuvrščene Naserjeve prijatelje. V Beogradu je večina visokih uradnikov sklenila, da bo spoštovala očitna dejstva. A Tito ne. Ukazal je, v nasprotju z mnenjem drugih, naj prekinemo diplomatske odnose z Izraelom. On, realist, ki se je uprl Stalinovi diktaturi, je rotil Naserja, naj ne odstopi, kot je, zelo realistično, hotel egiptovski predsednik storiti takoj.

Takrat se ni vedelo, to se ve šele zdaj, da je celotni izraelski vrh teden dni pred vojno na tajni seji sklenil, da v primeru vojne ne bo zasedel celotnega Zahodnega brega in ne Jeruzalema. Realizem Izraelcev se je nehal - takoj po zmagi! Niso več razmišljali, ali se malemu Izraelu splača za dalj časa okupirati velika ozemlja in tudi vzhodni Jeruzalem. Takoj bi bilo treba začeti pogajanja o posledicah zmage, ki pa ne bi pomenila stalne zasedbe Palestine.

Drugo vemo, saj doživljamo to neskončno dramo še zdaj in jo bomo bržkone še dolgo. Morebiti bi zadostovalo, če bi se obračun z Arabci končal s svetopisemskim ukazom šefa generalštaba Jicaka Rabina, naj egiptovski vojni ujetniki, kakih tisoč, sezujejo škornje in se bosi - bosi! - vrnejo domov po razbeljenem pesku sinajske puščave. Izrael pa se je lotil posla, ki se ga je prej otepal - da dodobra zasede in obdrži zasedena ozemlja. Leta pozneje so Egiptu vrnili le Sinaj. Prazni, nerodovitni Sinaj.

Zgodilo se je tisto, česar so se bali sami Izraelci, preden jih je prevzela slast zasedbe: pod svojo roko so dobili tovor, ki je težak stoletja! Namesto da bi takrat ob takšni zmagi zakopali bojne sekire vsaj Izraelci in Palestinci - ti takrat še niso imeli nikakršnega orožja in so le želeli, da bi se vsaj delno vrnili in utrdili na velikem delu Zahodnega brega, ne na vsem -, so Izraelci začeli pohod za širitev svoje države. Od vzhodnega Jeruzalema do nerealnih meja. Vse naslednje vojne so le stopnjevale potrebo po vojaški navzočnosti. Izraelska naselja se širijo brez politične logike, širi jih logika zasedbe.

Tiste prve tedne po zmagi sem se veliko pogovarjal predvsem z Izraelci, saj je bilo do Arabcev s te strani težko priti. Želel sem si poglabljanja v psiho tega naroda, ki se je po dva tisoč letih sklenil dokončno vrniti na nekoč, pod Rimljani, židovska tla. Ali gre za psihologijo maščevanja ali za spoznanje, da je neizogibno potrebna tretja mentaliteta?

Sklep, kolikor ga je, ni ravno spodbuden. Sedel sem, med drugim, poleg visoko izobraženega Izraelca, ki mi je priznal, da ne bi mogel sedeti poleg Arabca. Spomnim pa se tudi izraelskega kirurga, ki je pripovedoval, kako je med ranjenci stregel tudi arabskim vojakom, "kljub vsemu, kar se je zgodilo". Ali pa peščene plaže Tel Aviva, kjer tako rekoč vlada apartheid - tam ležijo in se sončijo le Židje. Zazdelo se mi je, da se ponavlja zgodovina, obrnjena na glavo, Izraelci čutijo tisto sovraštvo, ki so ga stoletja do njih čutili, recimo jim tako, evropski belci.

Slovenci, pa tudi večina drugih takratnih Jugoslovanov, so bili tiste dni dvakratno razdvojeni. Politično smo živeli v državi, ki je tisto vojno mehanično imenovala boj nerazvitih z razvitimi: Arabcev kot bolj ali manj razvitega dela neuvrščenega sveta, ki se bori za pravice proti razvitemu Zahodu, Izraelci pa so bili Zahod (res so to sami poudarjali). Bili pa smo razklani tudi drugače. Stane Kavčič mi je pripovedoval, kakšne težave so imeli med našimi delavci pri zbiranju denarne pomoči za Vietnam in Arabce. "Vietnamu bomo dali," so govorili delavci, "Arabcem pa ne. Kdaj bodo pustili pri miru ta mali izraelski narod?!"

Dobro bi bilo, če bi bilo vse samo tako, pa ni bilo. V zmagovitih izraelskih prsih se je z resnično veliko zmago porodil tudi pohlep. Presojanja iz časa, ko so se na vojne pripravljali, so odstopila prostor egoizmu. Kako vse to zasesti, čim dlje obdržati in izvajati politiko sile. Regionalne sile, toda sile.

Po šestdnevni vojni je prišla jomkipurska vojna, ki jo je Izrael prav tako dobil, vendar že z večjimi žrtvami. Prišel je tudi sporazum s Sadatom, a ni spremenil misli o tem, kaj storiti s Palestinci. Od šestdnevnega triumfa je prevladoval občutek nadvlade in razširjenih nacionalnih interesov, ki so že presegali nacionalne interese.

Prišla je tista skušnjava, ki je znana evropski politiki. Da se na novo oblikujejo ti "nacionalni interesi" in so vsekakor večji kot nekoč. Znebiti se fatamorgane vzhodnega Jeruzalema bi bilo veliko lažje, če ga po šestdnevni vojni ne bi zadržali kot nekaj samoumevnega. Kljub zidu objokovanja! Prišli so drugačni Arabci, ki se znajo po svoje tudi boriti. Zdaj bo vedno težje, četudi bi želeli Izraelci pregnati zahteve po življenju z novimi zidovi, ki naj bi ločili Žide in Palestince. Kot tisti moj znanec, ki bi težko sedel poleg Arabca. Narediti bi se moralo tisto, kar je uspelo dirigentu Danielu Barenboimu - da Arabci in Židje igrajo Beethovna v skupnem orkestru.

Triumf leta l967 ni bil triumf. Bil je preizkušnja. Ta še traja.