Metamorfoze nasilja

Če ste bili vzgojeni v duhu človekoljubja, ki je samoumevno, in ste priča prometni nesreči s poškodovanimi, in če se je to zgodilo v ameriškem ali angleškem mestu, boste pogosto osupli. Okoli ponesrečenca se bodo zbrali ljudje, ki pa ne bodo storili ničesar. Ničesar - razen kričanja na pomoč in telefoniranja predstavnikom oblasti in reševalcem.

V srcih ljudi ni ravnodušnosti. Če dobro pogledate, se zdijo zaskrbljeni. Storiti ne morejo nič drugega kot čakati, da pride kdo s pooblastili. Kajti če bi se sami lotili posla, ne vedo, kaj vse jih čaka! Storili bodo kakšno proceduralno ali človeško napako, z najboljšimi nameni. In ko pride oblast, ko bodo morali dati izjave in se bo denimo izkazalo, da ponesrečenec ne misli dobro o tistih, ki so mu hoteli samodejno pomagati, bo konec človekoljubja. Policija, sodišča, odškodnine.

Še huje je biti naključna priča resnega pretepa. Ko vas zaslišujejo kot pričo, se nenadoma počutite kot krivec. Nadaljevanja so lahko nenavadna in čudna, kot pri Kafki.

To bi moralo delovati še bolj surovo in nezaželeno, ker je v popolnem nasprotju z vsem, kar radi govorimo, beremo, kar so nas učili v šolah - vseeno, ali so državne ali zasebne, celo cerkvene. To je tisti pojav sodobnega življenja, kjer je neskladje med miselnim in stvarnim najbolj očitno, se pa tega neskladja zavedamo in se mu večinoma podredimo brez velikih duševnih pretresov. Gre kratko malo za navadno življenjsko modrost ali praktičnost. Čim bolj je okolica razvita - omenjal sem Ameriko in Anglijo, dve, kot mislimo, izredno človekoljubni okolji (vsaj v času brez vojne), kjer se človeku ne bi smel skriviti las na glavi.

Turobna resnica našega časa je v tem, da je resničnost po potrebi drugačna kot želja ali posledica naučenega doma ali v šoli. Vsi vedo seveda, da je resnica drugačna. Vsi vedo, četudi o tem pogosto ne govorimo radi, da je tudi odnos do nasilja - kateregakoli, v tem primeru naključnega in nezaželenega - drugačen, kot bi si ga normalen človek želel ali pa se načeloma z njim strinjal.

Živimo namreč v velikem obdobju nasilja, s katerim moramo shajati, da bi obstali. Razlika med nasiljem, ki ga popolnoma obsojamo, in tistim, s katerim se tako ali drugače sprijaznimo, se neusmiljeno zmanjšuje ali pa izginja. Opravičila za nasilje so vse bolj temeljita in opravičljiva. Poglejmo vojne, ki jih danes demokratični del sveta vodi proti nedemokratičnemu, ki ga tako zavzeto obsojamo.

Vojaki, ki so jih vlade prvega tabora poslale, da bi prekinile fundamentalistično nasilje v Aziji in Afriki, bi morali biti steber miru in napredka ter po sami svoji definiciji človekoljubni in miroljubni. Sedaj ni več odredov teh sil, ki ne bi bile - zaradi okrutnosti sovražnika in njegove neprizanesljivosti - prisiljene, da poškodujejo in tudi neusmiljeno ubijajo tiste, ki so jih prišli reševat. Ne le Američani, pri katerih se okrutnost po Vietnamu nekako že pričakuje, tudi Angleži (no, bivša kolonialna sila), Nemci in drugi so že vpleteni v začarani krog nasilja. Najbolj demokratični med njimi bodo svoje spodrsljaje sami obsodili, vendar bo grenak občutek, ki se širi po celotnem tako imenovanem demokratičnem taboru, ostal globoko ukoreninjen v sodobnem življenju. V resnici se celo spreminja v občutek nemoči, kajti postaja bolj ali manj jasno, da se vojne, ki jih vodijo Združeni narodi, ameriška koalicija, Nato in še kdo, ne bodo kmalu končale, če se bodo sploh.

Kdo bi stavil na srečen in skorajšnji razplet vojne v Iraku (če sploh), Afganistanu, kjer poraženi talibani spet dvigajo glave, Darfurju, Baskiji ter kjerkoli drugod - da, tudi na Kosovu?! Napovedi srečnega konca, ko se bo končalo nasilje, postajajo impotentna posebnost uradnih sporočil, ki jim ljudje ne verjamejo, vendar se tudi ne upirajo, kajti resnica je preveč kruta. Še manj se muslimanske množice upirajo svojim teroristom.

In potem je vtisnjen v panoramo nasilja še tisti presenetljivi element, ki je razvitemu svetu odvzel njegovo prepričanje o oddaljenosti nasilja. Prišla je neusmiljena zavest, da se razviti svet ne more več ponašati s svojo razvitostjo, da je na ulice velikih zahodnih mest privrela visoka talentiranost fundamentalističnih gibanj, ki lahko uničijo Rim, London, Benetke prav tako, kot je to Churchillu uspelo v Dresdnu - pa še razmišljati mu ni bilo potrebno, ali bo kdo resno obtožil demokratične sile za okrutnost. Saj je to za večne čase uredil že Truman nad Hirošimo.

Branilci demokracije so se potrudili izmisliti finese sodobne elektronike, da bi obvarovali človeštvo. Tudi če morajo, pa če nam je prav ali ne, spremeniti nekatera pravila modernega človeštva in tudi njegovo tako poudarjeno demokratičnost. Po londonskih ulicah se ne morete sprehajati, ne da bi imeli čuden občutek, kako vas vedno spremlja ravnodušno oko videokamere in kako ste odkriti njenemu potuhnjenemu očesu! Upati moramo, da loči dovoljeno intimnost od nedovoljene, od njenih nevarnih stranpoti. Morda se bomo morali naučiti sami izločevati iz svoje intimnosti vse tisto, kar bi lahko koristilo sovražniku, torej teroristu, ki naj ne bi imel v sebi ničesar človeškega. Seveda po merilih zahodnega sveta.

To še ne pomeni, da so vodje demokratičnega tabora pozabile, kaj je kaj. Rekel bi, da je novi britanski premier ravnal skoraj junaško, ko je sklenil razmišljati o tem, ali naj ohranijo dosedanjo pravico policije in drugih organov, da zajetega - morebiti - terorista lahko brez obtožbe držijo zaprtega le 28 dni namesto najnovejših predlogov, da bi se to moralo podaljšati na 88 dni! Če se bo premier uklonil in uvedel kaj strožjega, potem je vsaj poizkusil biti bolj tradicionalno demokratičen.

Če ne gre, potem pač ne gre. Lahko bomo preiskovali svoja lastna čustva. Ali bo pomembnejša čistost naših demokratičnih idealov ali želja, da v svetu nasilja preživimo. Tudi tako, da se vdamo nekemu nasilju. Precejšnjemu nasilju.