Verjemi nadrejenim

Nekdanjemu Bushevemu ministru za zdravje (ameriška uradna etiketa ga imenuje surgeon general) Richardu Carmoni se je razvezal jezik; po izteku mandata je iskreno pričal pred kongresnim odborom, kako je bilo pod predsednikom Bushem. Bilo je enostavno. Vlada ni želela, da glavni minister za vprašanja zdravja nacije javno govori o izvornih celicah, spolni vzgoji, zdravju v globalnem merilu, zdravju v zaporih, vplivu pasivnega kajenja, kontracepciji, skratka o čemer koli, za kar je pristojen, kar pa bi lahko spodbudilo javne razprave.

Ministrovi govori so bili odobreni, če so vsaj trikrat na vsaki strani omenjali predsednika. Dali so mu tudi vedeti, da bi bilo lepo, če bi omenjal druge ministre in se udeleževal političnih instrukcij, ki jih je sklicevala Bela hiša.

Prav tako vladi ni bilo povšeči omenjanje prejšnjih predsednikov. No, vsaj enega. Minister je to izvedel posredno, ko so mu svetovali, naj ne hodi na olimpijado paraplegikov.

Po zanimanju za dejavnost paraplegikov je namreč slovel John Kennedy, prav tako pa tudi njegova žena. Tega ministru niso povedali odkrito, toda pripomnili so, da ne bi razumeli, če bi bili tisti ljudje, paraplegiki, ministru všeč!

Doktor Carmona je poizvedoval pri prejšnjih kolegih na tem položaju, ali so takšne razmere vladale že prej. Niti eden se ni spomnil česa podobnega, takšnega vmešavanja ni bilo.

Zadevi ne bi namenil toliko prostora, če ne bi hotel spomniti na možnost, da ne gre za enkratno posebnost sedanjega stanja, z bolj kot navadno desničarsko vlado in njenim biblijsko zagnanim ozadjem. Ali se je začelo kaj obračati tudi v širšem obsegu, denimo v tistem krogu, ki ga imenujemo Zahod?

Znamenja premika v smeri, ki je demokratični svet zadnja leta ni vajen, je mogoče najti še drugod. No, vsekakor se najdejo na drugem mestu in v drugačni obliki vsaj še v zadnjem javnem nastopu nemškega ministra za notranje zadeve Wolfganga Scheubla, ki nastopa izredno samozavestno in se očitno ne boji svoje kanclerke (iz iste politične stranke), Angele Merkel.

Minister je ugledni reviji dal intervju, ki je pritegnil pozornost tudi tistih množic navadnih Nemcev, ki bi se prestrašile, kadar gre za terorizem, le če bi kaka sumljiva Al Kaidina bomba eksplodirala v neposredni bližini. Takšnih je seveda v vsaki deželi, kljub tragedijama v Madridu in Londonu, še kar precej.

Nemški minister, ki je tudi sam žrtev terorističnega napada iz časov Rdečih brigad in se premika le v vozičku, pravi, da je nevarnost terorističnih napadov tudi v Nemčiji resna in resnična (Američani že vedo, kaj govorijo) in da se človek mora ravnati po stvarnem stanju, seveda brez panike, tako kot Angleži. Vendar bi predvsem morali biti popolnoma realistični in seveda odločni.

Ustavo je treba dopolnjevati tako, da bi se lahko delovalo bojeviteje. Scheuble se sprašuje, zakaj bi se morali čuditi umoru nekega očitnega terorista, preden je izvršil svoj naklep. Uboju nekoga, za kogar velja trdno dokazan sum, se seveda sploh ne bi smeli čuditi. Le nehajte poslušati demokratična opozorila, na katera naletite v tisku! Novinarji naj bi se celo bali tajnih preiskav! Ministra razburja besednjak, ki ga ob tem uporabljajo mediji.

Lahko bi se reklo, da je šibkost medijev v tem, da so preobčutljivi.

Če strnemo bistveno iz razmišljanja nemškega ministra, potem naj bi vlada in njeni organi, pri čemer bi po potrebi policiji dodali še elitne enote Bundeswehra, delovali tudi preventivno. (Kdo je že govoril o preventivnosti?! Ali niso bili to Američani pred vojno v Iraku?)

Nemec bi povzdignil pomen računalništva, s katerim bi razpredli po državi v neslutenem obsegu možnosti zapisovanja pogovorov in prisluškovanja nasploh, seveda možnosti, ki jih doslej ustava in zakoni omejujejo. Kar je bilo državi prepovedano doslej, naj ji bo - ustavno seveda - dovoljeno odslej. Bi to lahko zajemalo tudi umore osumljenih terorizma - je Scheubla vprašal novinar. Odgovor je bil nediplomatsko odkrit: "Zamislimo si, da je nekdo zvedel, v kateri jami se skriva Osama bin Laden. Potem bi lahko izstrelili od daleč vodeno raketo in ga ubili!"

O Scheublu bi lahko pripovedovali podrobneje, saj ne skriva ničesar. Ko se je v Nemčiji zaradi tega dvignilo nekaj prahu - res ne veliko -, je predsednik države blagohotno omenil, da bi bilo treba paziti na meje takšne bojevitosti, kanclerka pa je v glavnem molčala. To je tista Angela Merkel, ki je zbudila pozornost z nenavadnim nemškim pogumom, ko je ob prvem obisku Georgeu Bushu dala vedeti - to je Američanu celo rekla -, da je Guantanamo treba zapreti. Kaj takega nemškim kanclerjem v prejšnjih, zavezniških časih ne bi prišlo na misel! Pripombe, da je minister šel nekoliko čez rob in da se ustavnost ne sme okrniti, bomo še slišali. Vendar ostane, da je javnost doživela presenečenje: neizrekljivo je postalo izrekljivo. Grdo je postalo sprejemljivo, humanizem se spravlja v kabinete, rešitev včasih že opravičuje sredstva. Včasih.

Resnica, ki se v grobi obliki ne bo nikoli neposredno sprejemala. Prav mogoče je, da bodo ministri za zdravje po Bushu spet z uradnim dovoljenjem govorili o spolni vzgoji. In da bodo ministri za notranje zadeve previdni v izjavah o vnaprejšnjih umorih morebitnih teroristov. Vendar ostane, da smo prestopili ali da vrsta demokratičnih držav razmišlja o prestopu meje doslej dovoljenega. Pa še to: bodite previdni, če bi radi omenili kakega predhodnika, ki ga je sedanjemu šefu bolje ne omenjati. Zlasti, če je bil boljši.