Jezik, jeziki

Pravkar smo bili obveščeni, da bosta vodilni evropski naciji, nemška in francoska, še naprej ohranjali distanco. Kljub toliko poudarjenemu, za vso Evropo odločilnemu prijateljstvu.

Neki navdušeni nemški uradniki so hoteli na območju vzdolž nemško-francoske meje kot drugi jezik pri šolskem pouku uvesti francoščino namesto angleščine. Po kratki razpravi in premisleku je nemška stran sklenila, da stvari ostanejo, kot so. Torej angleščina, ne francoščina. Prijateljstvo med sosedama se nadaljuje, vendar položaj ostane takšen, kot ga vsi uvajajo po drugi svetovni vojni.

Res, zakaj bi zaradi nekega, če tako rečemo, lokalnega prijateljstva premaknili nekaj, kar postaja svetovno nepremakljivo! Angleščina - ne bomo rekli amerikanščina, čeprav bi lahko - je postala os, okoli katere se v svetu vrtimo. Ali bo to mesto nekoč zasedel kdo drug? Če se ljudje to vprašujejo, morda celo mislijo na ... kitajščino.

Poglejmo, kakšna temeljita jezikovna povezava poteka po vsem svetu. Kjerkoli in zaradi česarkoli se družabno zbirajo ljudje - skupščine, množice -, udeleženci kot skupni jezik za kakršnokoli občevanje izberejo angleščino. (Nemci so že zdavnaj sklenili, da se bobu mora reči bob, in vse, kar prevajajo iz ameriških virov, razumljivo imenujejo amerikanščina. Nihče se temu ne upira razen samih Američanov; ti že zaradi korenin, ki jih drugače ne bi imeli, mirno vztrajajo pri tem, da govorijo angleško in da je ta jezik angleški! Shakespeare je tudi ameriški pesnik.)

O tem, kar se pri vsem tem dogaja, govorijo vendarle skoraj vzhičeno. Svetovna publika se sama kratko malo strinja, da bo med sabo občevala po angleško! Športniki so v prvih vrstah novega jezikovnega absolutizma. Ko dajejo izjave poročevalcem, se vedno oglasijo v tem jeziku. Ne pride jim na misel - tudi če so domoljubi -, da bi se postavili s španščino, kitajščino, z arabščino - o francoščini sploh ne bomo govorili v zvezi s tem. Vse bo povedano v angleščini, četudi slabi ali celo nerazumljivi.

Diplomati so se v mednarodnih organizacijah dogovorili, da je svetovnih jezikov pet ali šest. Na vrata ponižno trkajo še drugi, med njimi Nemci, ki francoščine, kot vidimo, nočejo na mestu angleščine, toda vse to ne pomaga nič. Nove generacije po vsem svetu bi se sramovale, če ne bi ob mednarodnih priložnostih govorile svoje anglo-amerikanščine, pa najsi bo še tako spakedrana.

Nedavno so iz tega pojava ameriški jezikoslovci razvili celo razpravo o tem čudnem pojavu - o jeziku, ki so ga - to je zelo redko v zgodovini - vsi prostovoljno sprejeli kot svoj drugi jezik. Drugi? Ko čitaš nemške časopise, se spričo vseh anglicizmov, tudi celih vrinjenih stavkov v angleščini, sprašuješ, ali lahko vsak Nemec čita svoje časopise, ne da bi znal angleško! Nemščina je posejana z angleškimi vložki - ne gre le za besede -, nikomur pa ne pride na misel, da bi pojasnjeval, kaj naj bi to pomenilo v njihovem jeziku. Enostavni pojem "Hauptfrage" je že zdavnaj preimenovan v "Topfrage".

Ko sem nekoč na slavnostni večerji v čast takratnega nemškega predsednika vprašal soseda - mladega nemškega diplomata -, zakaj toliko angleških besed v jeziku Heineja, Goetheja, Manna, mi je odgovoril, da je to nekaj, na kar so mlade nemške generacije zelo ponosne. Saj je dokaz, da niso več nacionalisti, je rekel.

Ker sem se sam učil jezikov, ne da bi mislil na ponos ali podobne reči, sem še enkrat ugotavljal, kako in zakaj sem se nekega jezika sploh učil. Bilo je zaradi potrebe. Nemščino, v otroških letih, ker je bil oče prepričan, da bo v Nemčiji revolucija in je nemščina jezik revolucije. Res je prišla revolucija, toda zelo drugačna, Hitler je svojo stranko res imenoval "delavska", toda tisti njegovi delavci so začeli pohod, da bi podjarmili ves svet. Ni šlo, ni šlo niti njihovemu jeziku, ki je danes jezik manjšega naroda, skoraj kot slovenski.

Učil sem se še drugih jezikov, celo ljubil sem jih. Ruščine, ki ima veličastno književnost. Srbščine, ker sem delal pri srbskem časopisu in so Srbi mirno sprejeli, da pišem uvodnike na prvi strani, ko še nisem znal jezika. Angleško sem se učil tako, da sem čital uvodnike londonskega Timesa. In tudi pol češčine.

Toliko, da sem vendar zmogel Švejka v izvirniku. Vse to so bile potrebe, ki pa se zdaj zmanjšujejo.

Vrnimo se k položaju angleščine v svetu. Nekoč so se narodi morali boriti za svojo materinščino, zdaj se trudijo, da bi se čim bolj uveljavili z znanjem enega samega svetovnega jezika. Tujega. Na cesti sem slišal pristno slovensko dekle, kako vneto pojasnjuje prijateljici, zakaj hoče čim več govoriti, tudi s svojimi prijatelji, angleško - "da bi me vsi razumeli". Nekoč so narodom vsiljevali jezik zmagovalcev, zdaj si narodi tega sami želijo. Vprašanje ni, ali poleg svojega jezika znaš še angleško, marveč bolj, ali še sploh dobro znaš svoj lastni jezik. Francozi, kot smo videli, še vedno zaman čakajo, da se sosedi Nemci naučijo njihovega jezika. Sicer pa ne vem, ali Francozi res čakajo na to, ko pa se celo oni naposled učijo angleščine.

Če je verjeti nekim ameriškim jezikoslovcem, nas čakajo obdobja, ko bomo resno občevali s svetom v enem samem jeziku, svoje pa bomo znali le v postelji in za uporabo v nacionalnih bojih, zlasti pred volitvami. Res je, nič sočnega ne moremo povedati v svetovnem jeziku, potrebujemo domače jezike, da bi "zasolili" kakšno misel, če jo imamo (nacionalni politiki postajajo vedno manj duhoviti). Morebiti se bodo zadeve vendarle uredile z delitvijo potreb in različnimi načini, da te potrebe zadovoljimo. V nemščini, poljščini, slovenščini se bodo še naprej izražale tiste bolj sproščene misli.

Teorije o enem samem jeziku najbrže ne morejo biti popolnoma uresničene. Sicer pa se bodo nekateri izmed Angležev, ki pridno kupujejo slovenska posestva v Prekmurju, celo naučili nekaj besed našega jezika. Anglosaksonci pravzaprav niso ošabni. Nekateri se celo trudijo, naučijo se nekaj besed našega jezika, in če jim kdo reče, da ga znajo, so sila ponosni. Neznansko ponosni, kar mi drugi zaradi znanja angleščine niti nismo. Nekaj si moramo zapomniti. Nekoč smo se učili jezikov velikih narodov, ker se je samo tako dalo živeti. Zdaj si lahko privoščimo tudi to, da govorimo samo svojega, saj celo pojasnila prek spleta dobimo v svojem jeziku, če hočemo. Velikega jezika se zdaj učiš, da te ne bi bilo sram.

Zakaj naj bi te sploh bilo sram? Na to vprašanje ni odgovora.