Kaznovanja in odpuščanja

Če pošteno razmislimo, se nam zdi nenavadno in skorajda smešno primerjati sebe z Združenimi državami. Z velikim veseljem smo se znebili federacije, pri njih je to sveta beseda. V rudimentarni obliki jo imajo. Ni popolnoma vseeno biti Newyorčan ali človek, ki živi v Alabami.

Podobni pa smo si, začuda, v odnosu do premikov. Evropa je kljub letalskemu in avtomobilskemu prometu z neverjetno prepričanostjo ohranila železniški promet in ga tudi razvija. Francozi pri tem vodijo, čeprav so prav oni pred več kot sto leti podarili tudi viseče mostove (brooklynski!), brez katerih ne bi bil mogoč množični avtomobilski promet.

Amerika je svoje železnice skoraj uničila. Uničila je devetdeset odstotkov potniškega prometa na progah, večji del tovornega pa so prevzele avtoceste, katerih omrežje je zgrajeno pod vladavino predsednika - generala Eisenhowerja. Čez celino lahko potujete tudi z avtobusi, vendar se k temu zatečejo le še ljudje brez denarja. Dolgo je, dolgočasno in staromodno. Amerikanec potuje z letalom ali osebnim avtomobilom.

In tu si lahko podajamo roko, velika Amerika in mala Slovenija (pol Švice). Nekoč je imela naša dežela skoraj popoln avtobusni promet, tako rekoč do zadnje vasi. Iz Maribora v Ljubljano je vozil avtobus vsako uro.

Slovenec je bolj Američan od Američana, vsepovsod potuje z lastnim avtomobilom. Razlika med siromašnim Američanom in povprečnim Slovencem je samo ta, da ima siromašni Američan, če je povrh še temnopolt, kadilaka, starega, iz druge roke. Vendar se z obrabljenim še vedno čuti gosposko. Mi potujemo večji del z majhnimi avtomobili, če pa hočemo biti ponosni, potem z mercedesom.

Na vsak način se obnašamo kot Američani: imamo avtomobile in smo popolnoma - kot oni - zanemarili železnice. Ko sem se pred štiridesetimi leti prvič vozil z metrolinerjem, najhitrejšo železniško povezavo med New Yorkom in Washingtonom, je vožnja trajala tri ure. Kmalu se jim je to zdelo preveč razkošno, pa so jo podaljšali na skoraj štiri ure.

In zakaj to pripovedujem? Zato ker sebe primerjamo z drugo celino, bolj kot bi se s sosedami v Evropi! Amerika nam je avtomatično vzor v vsem. Sploh pa želimo biti vedno in v vsem čim bolj moderni. Ljudje, ki so pripravljali inscenacijo TV serije o Prešernu, so bili skoraj pretreseni, ko so odkrili, da je izredno težko pričarati Ljubljano iz štiridesetih let devetnajstega stoletja. Nemogoče je, pravijo, spraviti skupaj tri hiše, ki bi bile popolnoma ohranile podobo tiste sestave ulic in hiš. Težko je najti tudi staro hišo, kjer niso obnavljali na modernejši način oken in vrat. Slovencu je prestaro vse, kar seže pol stoletja nazaj. Spomnil sem se obenem Anglije, njenega odnosa do preteklosti: preteklost živi v njihovem sedanjem življenju.

Ti Angleži so storili vse, da bi v dostojni količini ohranili svojo preteklost. Potrebujete sceno iz 16. stoletja ali 14.? To ni noben problem, prav tako ne, ali morajo v nekem filmu teči reke avtomobilov z začetka njihovega obstoja. Gradi se novo, toda tako, da je shranjena na častnem mestu vsa preteklost.

Nas preteklost muči, naredimo vse, da bi nas čim redkeje spomnila nase. Prej bi bili za to, da nas takoj preselijo sto let naprej. Ne vem, zakaj. Kje je zagotovilo, da bo lažje kot zdaj?

Ah da, medicina! Takrat naj bi bilo manj bolezni, življenje je nekoliko daljše. Zato smo med drugim tako drastično prepovedali kajenje! Nekaj je postalo še hujše od cerkvenih grehov. Ko je bilo pred dnevi kajenje izrinjeno iz zaprtih prostorov, sem na televiziji gledal oddajo, v kateri je voditeljica z navdušenim glasom vzklikala, kako povsod po mestih prežijo - da, rekla je: prežijo! - stotine preoblečenih policistov, da bi zasačile kakega skritega kadilca.

Preža na kadilce, prosimo! Kajenje, na katero prežijo, ni več navada, še manj način življenja. Bolj kot katoliški duhovniki imamo s kajenjem opraviti kot hudim grehom. Pustimo pri tem ob strani, koliko duhovnikov tudi kadi. Greh premagujemo skupno, duhovniško in laično. To je prvi greh, zdi se mi, kjer lahko ateisti in verniki sodelujemo z roko v roki.

Kaj bi pa bilo, če bi k tej stvari pristopili zgodovinsko? V Ameriki so imeli - mi ne - prepoved uživanja alkohola. Zelo resna prepoved, ki so ji nekaj časa sledile tudi skandinavske dežele - torej predvsem tiste, kjer prevladujoča cerkev ni katoliška, temveč veliko resnejša in doslednejša, protestantska.

Z velikimi boji, in predvsem zato, da polovijo tihotapce, ki so po zaslugi prepovedi tihotapili alkohol in ustvarili veliko ameriško mafijo, so prohibicijo naposled z ustavnim amandmajem odpravili. Kdo jo je odpravil in kaj je s tem dosegel? Nihče drugi kot največji državnik, ki ga je Amerika v zadnjih dvesto letih imela - Franklin Delano Roosevelt. Z njim so spet svobodno potekle reke whiskyja in gina, s katerimi je med drugimi tudi družina Kennedyjev prišla do veljave. In Roosevelt je z ukinitvijo prohibicije začel svojih slavnih "sto dni" in leta, ko je spreminjal Ameriko in ji pomagal iz tegob svetovne krize.

Zgodovina ima svoje začetke in konce. Kar zadeva alkohol, je zmagal konec, ne začetek! Ameriki (kmalu potem tudi Finski in drugim na severu Evrope) je začetek prinesel mafijo, konec pa velik razcvet ameriškega kapitalizma. Če si želimo vzporednico, bi se morali takoj vprašati, ali ne bo konec podoben tistemu s prohibicijo. Ali si je mogoče predstavljati življenje s stalno policijsko, medicinsko in drugo "prežo"? Pošastna slika, tudi če gre v boju proti kajenju, naj bi šlo, nam pravijo, za zdravje. Alkohol ni bil nič manj nevaren, kot je cigareta. Naj dokažejo, da ni.

Sploh pa, zakaj preganjati ljudi zaradi njihovih navad? Ali se nismo dogovorili, da bomo izgnali prežo na človeka?