Iskanje optimizma

Kako je zdaj s to stvarjo? Ali ima tisti svet, ki mu pripadamo in ga brez razprav imenujemo zahodni svet, svojega preverjenega vodjo in se ta imenuje Amerika ali pa se je nekaj bistvenega spremenilo na slabše? Nekdaj je bilo vse jasno in glede tega ima obdobje hladne vojne očitne prednosti pred današnjim živčnim stanjem.

Pred nekaj leti smo bili pred dilemo, ali naj se pridružimo Natu. Toda to ni bila dilema, ali pripadati zahodnemu ali kakemu drugemu združenju ali bloku ali za nekatere celo civilizaciji. Nekaterim se kratko malo ni zdelo preveč predrzno biti nevtralna evropska država in celo znana in spoštovana kot takšna. Saj so Avstrija, Finska in Švedska spoštovane dežele. Poskus spraviti nas pod nevtralni pokrov, seveda ni uspel, naši politiki so se potrudili za to.

Tako sedaj lahko gledamo velike narode, ki so bili sprva popolnoma poistoveteni z zahodnim zavezništvom, kako razgaljajo pred svetom svojo pravo, sicer dolgo skrito podobo nacionalne sebičnosti. Predvsem Nemčijo, eno najmočnejših in zvestih članic tega vojaško-političnega kluba, ki pa se resno otepa prevzemanja vojaške vloge v tistih delih Afganistana, ki so čez mero nevarni, in bo kmalu začela politično razpravo o tem, ali se še naprej udeleževati te vojne v zraku (letala Tornado). Kakorkoli že se bodo Nemci odločili, očitno je, da se pravzaprav resno razpravlja o zavezništvu, če pa se razmišlja o tem, potem to pomeni, da gre tudi za vdanost vodji, torej Združenim državam. No, vsaj o tem, kako daleč sega pripravljenost imeti skupnega vodjo in ubogati ga.

Svojčas je Združene države vodil Franklin Delano Roosevelt in vsi so ga zelo spoštovali. Bil je največji človek svetovne demokracije. Imeti takega vodjo pa pravzaprav ni prišlo z demokracijo - daleč od tega -, marveč kot posledica potrebe. Prišlo je s hladno vojno sredi prejšnjega stoletja.

Ostalo je z nami tudi po hladni vojni, ker so obstajale nasprotujoče si velike sile in potreba, da ima vsaka bolj ali manj ubogljive zaveznike. Tako je še zdaj, čeprav si ne morem kaj, da ne bi omenil prejšnjega šefa banke zveznih rezerv Alana Greenspana, prvega bankirja sveta, ki je v svoji pravkar izdani knjigi omenil možnost, da glavna rezervna moneta sveta ne bo več dolar, ampak evro!

Smo torej prepričani, da imamo skupnega vodjo? Če je bil v hladni vojni skupni vodja Roosevelt, kdo bi lahko bil v tem našem razburljivem in neenotnem svetu? Ko smo morali, denimo, čakati desetletja, da se Francija spet približa svojemu bloku, pa vendar v Irak ne gre niti zdaj, ko ima proameriškega predsednika Sarkozyja?!

Da bi lahko mirno živeli pod ameriškim dežnikom, bi morali imeti v Beli hiši človeka, ki bi ga absolutno spoštovali. Busha pa ne spoštujejo niti majhni otroci, ki ga srečujejo v računalniških igrah. Bodimo pošteni in priznajmo si, da med nami zato ni več pravega optimizma. Tudi če bo Bush odšel, in odšel bo čez leto in pol, nam bo ostalo jasno - vedno bolj je jasno -, da smo z njim vred prispeli v veliko epoho pesimizma in da od svetovnih tokov ne pričakujemo hitre vrnitve v svet velikih pričakovanj, kot bi rekel Dickens.

Zaradi približevanja podnebne katastrofe - to med drugim odprtje severozahodnega prehoda v Arktiki zaradi otoplitve gotovo je - niti nismo tako pesimistični kot zaradi popolnega pomanjkanja prepričanja, da bomo v prihodnjih desetletjih nahranili človeštvo, odpravili aids in preprečili naval Afričanov na evropske obale. Izboljšanja bodo, če bodo, le začasna. So ljudje, ki bodo mojemu pesimizmu oporekali, nasprotnega pa ne bodo dokazali. Ne morejo.

Bili so seveda ljudje, ki so katastrofe napovedovali že prej, pa se niso zgodile. Morebiti se to ne bo zgodilo niti zdaj. Vendar je jasno, da v svetu najdemo vedno manj optimizma, če le ne gledamo, seveda, Microsoftove reklame.

Ljudem so črno prihodnost ali brezupnost najbolje pričarali pesniki, naj jim bo oproščeno. Goethe, ki je napisal Wertherja, posledica pa so bili samomori med najobčutljivejšimi. In Sergej Jesenin, ki je s svojim samomorilskim primerom poslal v enako smrt na tisoče mladih Rusov. Ali pa v popkulturi Kurt Cobain. Morebiti bi bilo pametneje namesto občutljivežev, če že ne histerikov, omeniti trdno dejstvo, da politiki vedno težje najdejo naslednike med izobraženo mladino, saj se tej poklicno ukvarjanje s politiko zdi potrata časa?

Lahko se živi dobro, bodo rekli, tudi brez optimizma, še bolj pa brez pomembnih politikov - tudi Bush ne bo uničil ne ameriške ne svetovne civilizacije. Veliko Američanov si želi samo ene spremembe, in to bi bila resnična vrnitev vojakov iz Iraka - naj drugače teče življenje kot je teklo (do naslednje vojne, ki je prav tako verjetna, kot je bila iraška po vietnamski). Vendar se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo dobro, da vsaj omejimo in zmanjšamo škodo svetovnih razsežnosti, ki nastaja!

Če pogledamo začetek in potek iraške vojne, se bomo hitro strinjali, da bi bilo dobro živeti brez vodje, če so ti takšni, kakršni so. Brez takšnega ameriškega predsednika in brez tistih vodij v svetu, ki se večinoma boje povedati Američanom, da bi se morali s svetom posvetovati o tem, kakšen naj bo njihov vodja. Če so pravila demokracije res takšna, kot bi morala biti, naj ameriškega predsednika (pa tudi nekatere druge) izbirajo z udeležbo sveta.

Da bi si vendarle lahko dovolili kanček optimizma. Svetovnega.