So mostovi zidovi? Kaj pa blog?

Četudi me mučijo zidovi in vse, kar storijo ali lahko storijo človeku - o tem sem napisal že več kot eno kolumno -, srečal pa sem jih veliko, živel tudi v deželah, kjer jih nenehno postavljajo na vseh mogočih mestih, vem, da ne smem pozabiti niti mostov! Tem načeloma pripisujemo le pozitivne značilnosti. Prek njih hodimo, da bi vzpostavljali vezi in se nekako objemali.

Vedno sem se bal, da so pričakovanja, kar zadeva mostove, pretirana. Najbolj sem se jih začel bati v Ameriki, seveda tistih visečih. Pravzaprav niso ameriška iznajdba. Najveličastnejšega so jim konec 19. stoletja postavili Francozi na East Riverju med Manhattnom in Brooklynom v New Yorku. Prisilil sem se iti čezenj in v vsakem delcu telesa čutil tresljaje, ki so vgrajeni v samo idejo visečega mostu in se jih ni treba bati. Bal sem se.

Čudna stvar, Brooklynski most ne povezuje, marveč loči točno določene ljudi - na eni strani so predvsem Židje, tudi veliko ortodoksnih, na drugi - italijanski priseljenci, z vsemi svojimi napol spremenjenimi navadami, in seveda Kitajci, ki ostanejo Kitajci še po dolgih letih v Ameriki. Začneš razmišljati, koliko so Američani res vedno Američani. Na Brooklynskem mostu doživiš Majakovskega, ki je v svoji slavni baladi o Brooklynskem mostu zapisal zemljepisno napačno pripombo, da so "odtod brezposelni skakali z glavo navzdol v Hudson". Pesniška svoboda! Reka ni bila Hudson, temveč East River! Pesem je kljub napaki veličastna.

Z eno besedo, ko razmišljam o pomenu pojma most, se nekoliko v dvomih vprašam, ali je boljši od zidu, ki, kot vemo, nikoli ne združuje, ampak loči ljudi. Toda nedavno je zletel v vodo velik cestni most na severu Združenih držav. Mi pa smo gledali, kako padajo v vodo mostički v naših poplavah. Nikakor torej ne more biti most predstavljen kot nasprotje zidu. Tudi mostovi padajo, včasih rušeč vezi med ljudmi. Tudi njim se moramo približevati s tisto živčnostjo, ki me je navdajala, ko sem pešačil po Brooklynskem mostu. Če se na njem zaradi prometne gneče ustavijo tudi avtomobili, potem boste vedeli, da človeku ne daje miru niti tehnika.

Z mostovi seveda živimo kljub kakšni mračni misli. Pa tudi junaštvo si človek lahko pričara, kot številni Beograjčani, ki so na koncu Miloševićeve epopeje napolnili most čez Savo, da bi protestirali, pa naj Milošević, če hoče, nažene v ljudi policijo, da bi iz protesta popadali v reko (Milošević jim te usluge ni naredil). Vsekakor si ne bi upal odločno braniti mostov, ko se zgražam nad zidovi. Sicer pa so zidovi res nekaj trajnejšega. Le poglejmo tiste mračne ovire, ki ločujejo katoliške četrti v Belfastu še po sklenitvi mirovnega sporazuma med Irci dveh veroizpovedi kljub eni sami duši.

Ali so si Severni Irci res bližji zaradi diplomatskega sporazuma in vodij obeh strani, ki sedaj sedita v isti vladi (Ian Paisley, ki bi katolike še včeraj vse utopil v morju, in Martin McGuinness, ki je zakonito predstavljal Iro)? Fantje na cesti se strogo držijo zidu, za kakšen stik bosta potrebni vsaj še dve generaciji, pravijo. Le tam nekje v središču Belfasta so postavili kozmopolitsko središče, kjer si lahko eni in drugi skupaj, če hočejo, naročijo vrč piva in se nekaj časa pomenkujejo, kot da so en narod.

Misli človeku bežijo čez mostove, ki niso vedno varni, in zidove, ki držijo narazen cele generacije (tudi Vzhodni Nemci, pravijo, še niso isto kot Zahodni Nemci), vedno bežijo naprej in naprej ter se končno znajdejo v domovini. Moje so se ustavile, kar ni čudno, v poplavljenih soteskah, še natančneje, ustavile so se mi ob Franji!

Zdaj porušeno bolnišnico Franjo je zlega obvarovala usoda, ki se je ni upala dotakniti politika naših časov. Kdorkoli je že bil na oblasti, levi, pollevi, desni ali poldesni, vedno je Franja veljala za nekakšno humano izjemo. Še nekdanji domobranec, ki je postal vrhovni tožilec, si ne bi upal, mislim, reči kakšne grde ali zaničljive. Partizanom se je le na tem primeru posrečilo ločiti življenje od ideologij, kot da Franja niti ni partizanska, ampak nekaj ... nekaj posebnega, brez politike, čeprav je seveda bila politična, pa še v lepem pomenu besede ... Morda jo bodo celo obnovili, čeprav se bodo nekateri potrudili, da ob njej kakšne partizanščine niti ne omenjajo!

Obnašali se bomo, kot da nimamo preteklosti prepirov in klanja, besede ob Franji bodo vedno pomirljive, nazadnje bo vse tiho, kot v tisti Haydnovi simfoniji, kjer na koncu igrajo le še trije inštrumenti in glasba zamre. Lahko bi se ob tragediji bolnišnice Franje res spomnili potrebe, da svojo preteklost jemljemo kot nekaj enotnega, vedno danega. Ne bomo. Odnosa do Franje ne bomo kar tako posnemali ob drugih primerih.

Sili me, da ob materijo zidov in mostov, ki si niso tako različni, kot mislimo, postavim še kaj - nekaj zelo sodobnega. Misel se mi samodejno ustavi ob besedi blog. To sovražim! Osebno se ne ukvarjam z vedno bolj priljubljenim vsiljevanjem blogov. Zasebnih mnenj o čemerkoli, ki imajo tisto za veliko ljudi čudovito lastnost, da gredo mimo vseh cenzur in tudi večini ljudi omogočajo - anonimnost. Poveš, zdaj pa naj ljudje ugibajo, kdo je to rekel in s kakšnim namenom!

In kako civilizirano je to. Če koga z besedo zadeneš, bodi miren. Zadeti te ne pozna, žalitev, če je bila, mora požreti. Odgovori lahko samo tako, da koga, morebiti ne isto osebo, tudi zadene s sarkazmom. Blog je lahko most, je pa lažje - zid.

Če želim koga zadeti, bi moral to storiti javno. Če je žalitev huda, naj me kdo ustavi. Tako sem po dolgih letih prišel celo do spoznanja, da je cenzura lahko koristna za tistega, ki mu je prekipelo. Cenzura umiri človeka.