Putin in Stalin

Precej časa si nihče niti na Zahodu ni upal, ali pa niti pomislil, da bi Vladimirja Putina, človeka iz sodobne Rusije, primerjal z Josipom Stalinom, človekom zapletene ruske revolucije in surovih poskusov, da bi Rusija postala moderna.

Sedanji ameriški predsednik se je srečal s sedanjim ruskim predsednikom na Brdu, in ko mu je pogledal v oči (kar državniki raje ne naredijo takoj), je ugotovil, da je Vladimir Putin iskren človek, s katerim bo lepo sodelovati. Še vedno to dela, posledice pa niso enostavne. Četudi bi bilo vse iskreno, se zastavlja vprašanje, ali je dobro biti vedno iskren ali pa vedno iskati iskrenost, namesto da bi se vsi vrnili k prastari potrebi, da se vedno v sobesedniku išče odsev interesov. Brez takega iskanja zmeraj obstaja nevarnost, da vas druga stran razočara, preseneti, celo šokira. Od šoka pa ni daleč do včasih celo iskrenega razočaranja, tihega zgražanja ali pa vsaj neprijetnega presenečenja.

George W. Bush še ni popolnoma zavrgel svojih besed o gledanju Vladimirju Putinu v oči, četudi v njih ne vidi vedno nekaj popolnoma sprejemljivega za dialog častivrednih ljudi. Zato pa sta okolica ameriškega predsednika ter dober del javnosti v Ameriki, manj v Evropi, že nekoliko vznemirjena ali včasih celo zgrožena. Iščeta vzporednice ... s Stalinom, z nekimi navadami ruske zgodovine, seveda predvsem z boljševiki.

Iskanje Stalina v Putinu se je zlasti okrepilo po umoru borke za zdaj veljavno predstavo o demokraciji, Ane Politkovske. Ubili so jo pred njeno hišo, na cesti. Tako je v Stalinovem času, na začetku novega vala antsemitizma, ubit na cesti veliki židovski igralec Mihoels. To niso nikoli niti poskušali razjasniti, v primeru Politkovske pa se nekaj celo uradno poskuša. Vendar so vsi na svetu že prepričani, da gre za isto maniro, isti obračun z resničnimi ali domnevnimi nasprotniki države.

Preden bi poskušali vsaj malo primerjati dve epohi, Stalinovo in Putinovo, nekaj besed o tistem, o čemer se ponavadi ne razmišlja. Kaj je nagnalo Stalina k njegovi neprekosljivi okrutnosti? Ali ne bi bilo treba tudi v njegovem primeru iskati korenine zla, ki ga je storil in izvajal brez meja, v življenju sovjetskega - ne, ruskega diktatorja - človeka, ki so ga oblikovale okoliščine?

V ruski revoluciji, v dnevih njene zmage, je imel Josip Visarjonovič Džugašvili veliko razlogov za znani kompleks manjvrednosti. V knjigah prič oktobrske revolucije ga ne omenjajo! Nikakor ni spadal med pet, šest vodilnih osebnosti revolucije, ni bil enakovreden ne samo Leninu, temveč tudi ne Trockemu, Zinovjevu, Buharinu, Kamenevu, Sverdlovu. Svojo pot si je moral utirati skozi slavo drugih in vodja revolucije, Lenin, mu pri tem ni pomagal. V slovitem pismu soborcem je predlagal, da Stalina zaradi njegove grobosti porinejo nekam, kjer bi manj škodoval.

Pustimo zgodovino. Vemo, kako se je Stalin znašel in prek trupel svojih najožjih kolegov absolutno zavladal: pobil je svoje kolege, pa tudi vsaj dva šefa policije, Jagodo in Ježova - Berijo je pozneje ubil Hruščov. Potem so prišle na vrsto množice. Stalin se ni več nikoli ustavil. Oblast je delovala enostavno, neposredno in primitivno. Vrhunec je morebiti dosežen, ko so pobili največje intelektualce, generale pa vsaj odstranili, dokler niso bili spet neizogibno potrebni po Hitlerjevem napadu.

Vladimir Putin je šel od začetka do današnjega dne po poti, kjer ni bil izpostavljen delovanju manjvrednostnih kompleksov. Ni se mu bilo treba na vsakem koraku ozirati in pogledati, ali mu kdo sledi. Njegova pot je v precej drugačnih razmerah ravna in razumljiva. V eni sami ustanovi, ki jo vsekakor ceni - saj je ob svojem zadnjem rojstnem dnevu zbral v Kremlju ne rusko elito kot tako, marveč sodelavce v obveščevalni službi, s katerimi je razvijal nov sistem!

Čeprav je bilo nekoliko zasukov, ki spominjajo na Stalina, je Putinova metoda vladanja prilagojena času,v katerem vlada nova elita - v odprtem svetu, brez poniževanja podrejenih. Spominjam se - naj mi oprostijo vračanje k spominom -, kako so tudi vodilnim članom CK partije prepovedali med vojno poslušati tuje radijske postaje, sam, navadni dvajsetletnik, pa sem lahko poslušal Radio Tbilisi, ker sem moral iz tehničnih razlogov vedeti, kaj se dogaja.

Stalinu so bili vsi, do najbližjega sodelavca, okrutno podrejeni, Putinovi sodelavci in sodelavci sodelavcev, kot nova ruska buržoazija, pa svobodno potujejo po svetu in si svobodno zagotavljajo udobno, Zahodu podobno življenje. S tem novim slogom, ki ni bil znan sovjetskemu času - še več, bil je ideološko prepovedan - se ustvarja tip človeka, ki ravna tako, kot ravna, zato ker je to udobno, ne pa zaradi strahu, da bo šiba ideološke pravovernosti neusmiljeno pela in pela.

Danes si je nemogoče predstavljati, da bi Vladimir Putin preganjal Šostakoviča in Prokofjeva le zato, ker nista komponirala po okusu vodij, ali zato, ker se ne držita starih vzorcev (Ždanov je velikima skladateljema osebno na klavirju ponazarjal, kaj je prava melodija, in velika skladatelja sta vzorno poslušala). Putin si želi modernega zahodnega življenja, le da se ne gre ravno predaleč. Kaj bi bilo predaleč, sam ne ve in ne pove.

Stalin se je bal - bal se je prav vsega. Putin je pravkar, prvič po Stalinu v času druge svetovne vojne, obiskal Teheran in na pripombe, da mu pripravljajo atentat, odgovoril: "Če bom mislil na kaj takšnega, ne pridem več iz hiše." Stalin je imel referate, ki so trajali dve tri ure. V našem času to sicer počne še Castro, ko je zdrav, Putin pa odgovarja na vprašanja publike - tri ure! Res se ne ve, ali niso vprašanja vnaprej dogovorjena, toda od vprašanj ni poti nazaj k referatom.

Stalin bi v odgovoru na neko potezo, ki je ne odobrava, takoj začel pojasnjevati marksistično ozadje. Putin se pošali: ali boste naslednji raketni ščit postavili na Mesec?!

Putin ni demokrat, vendar živi v času, ko mora biti vsaj nekoliko prizanesljiv. Obkoljen ni le z birokrati, marveč tudi z novo rusko inteligenco. Ko ne bo več predsednik, bo pač za nekaj časa morda le premier. Znašel se bo na nov način, s koščki parlamentarizma, če ne gre drugače. Stalin je bil nekoč, Putin je zdaj. Kulise so drugačne in Putin bo drugačen, ker mora biti. Zgodi se lahko celo čudež in Hodorkovskega spustijo iz ječe.