Kadri včeraj, danes, jutri

Vprašanja kadrov se vedno dotaknem z občutkom negotovosti. Besedo uporabljam, ker nam je tako znana iz socialističnih časov, ki so kljub vsemu, kar mislimo, še zelo blizu, vsaj toliko kot Bruselj, kamor naj bi sedaj spadali.

Vprašanje se postavlja takole. Pred tremi leti smo kadre, celoten uradniški aparat, skoraj popolnoma zamenjali, dobili smo nove šefe, podšefe, sodelavce, podrejene šefom. Ne bomo sedaj zaznamovali njihovega izvora in usmerjenosti, toda bilo je drugače kot v pradavnini in seveda ne tako, kot je še danes na Zahodu, tam, kjer se tradicija ni nikoli končala. Saj veste: uradnik neke kategorije, ki od mladih nog do upokojitve stopa po stopnicah službovanja proti trdni sferi nekega vsem vnaprej znanega življenjskega dosežka. V najboljšem primeru to velja za navadne smrtnike, vendar tudi za šefe. Dobro sem poznal angleškega diplomata, ki je začel kot sekretar veleposlaništva, postal svetnik v drugem veleposlaništvu, se potem vrnil na prejšnje s stopnjo prvega svetnika, pa odšel v Moskvo za veleposlanika in končal kot državni podsekretar, odgovoren za kadre na ministrstvu. Prav tam, kjer je ubogal tiste nad sabo in jim naposled sam določal usodo.

Kolikor vem, se teh pradavnih shem še držijo. Vsaj Angleži, Američani manj. Mi takšnih shem po drugi svetovni vojni nismo imeli ali pa smo se jih držali le, ko je šlo za zunajpartijske, torej res uradniške ljudi, ki niso bili popolnoma preverjeni kot ljudje, za katere je veljalo, da je neizpodbitno potrjeno, da so "naši". Sami ti ljudje, kadri, če hočete, so navadno od začetka vedeli, da so kadri, ne pa nedoločena masa navadnih smrtnikov brez označbe, da bi se pripravili za uveljavljeno napredovanje.

Toda kako ravnati naprej v našem, specifično slovenskem primeru?! Imeli smo namreč, če priznamo ali ne, po dolgem obdobju ene vladavine nekaj takega kot nekakšno kadrovsko revolucijo. No, za naše pojme in dolžine je bila to kar precejšnja revolucija. Revolucija, ki se je pokazala tudi v tem, da so bili kadri, na stotine in pravzaprav tisoče, fizično zamenjani. Tej fizični zamenjavi je takoj sledila tudi duševna zamenjava, naprej so stopali vedno bolj samo "naši", umikali pa so se tisti, ki so bili "naši" le včeraj ali pa so celo ostali iz časov socializma, izpred kakšnih dvajsetih let. Med temi so bili tudi nekateri, kot smo jih imenovali, rdeči direktorji, vseeno, ali so v tistem obdobju znali kaj profesionalnega narediti ali ne.

V vseh teh zamenjavah se je neizogibno dvigal tudi val tistih, ki jih hudobno označujemo kot spreobrnjence ali, po domače, konvertite. Imamo jih veliko in točno vemo, kaj so delali in govorili tedaj in koliko se jim je posrečilo izbrisati svojo preteklost in postati "naš".Čutim neko posebno razumevanje za človeka, denimo, ki je bil nekoč partijski sekretar in je danes steber kapitalistične samoumevnosti. Težko je, duševno in visoko moralno, vesti se tako, kot da preteklosti ni bilo ali pa je bila vsaj nekaj tako nepomembnega, da si nobeden med prijatelji in znanci ne bo upal glasno spomniti, kako je bilo nekdaj. Omenjanje takšne preteklosti je znamenje slabega okusa.

Zdaj pridemo do bistva problema, napol ga že imamo na dnevnem redu ali pa ga bomo imeli kmalu po naslednjih volitvah in mogoči, precej mogoči zamenjavi vlade. Kaj pa kadri?! Ali bomo - tako kot se načelno že sliši - končno naredili tisti korak, po katerem lahko govorimo o trdni zamenjavi navad, ko bomo utegnili samozavestno govoriti o načelih, brez katerih ne moremo o trdnosti uvedenega reda, reda zahodnega sveta, reda humanistične dognanosti vedenja? Ko bomo pred sabo videli, daleč navzgor, stopnice napredovanja človeka le po sposobnostih in brez upoštevanja tega, ali je bil vedno "naš", če pa je spreobrnjenec, potem takšen, ki se je spreobrnil zadnjič in se vsi lahko zanesemo nanj?

Bilo bi lažje narediti zasuke, če bi se vsaj dovolj pripravili za nenavaden premik. V Ameriki, denimo, je Bill Clinton lahkoten in gibek politik, ki je takoj, ko je stopil v Belo hišo, na enega najodgovornejših položajev, na položaj ministra za obrambo (torej tistega, ki bi v praksi vodil naslednjo vojno), imenoval uglednega človeka iz nasprotnega tabora, torej je demokrat poslal v Pentagon republikanca. Temu še nismo dorasli, imeti "njihovega" človeka med "našimi". Res je sicer, da imamo v vladi dva človeka, ki sta bila tudi v prejšnji vladi, toda to so naključja.

Tistim v preteklosti, ki jih zdaj kratko malo imenujemo komuniste, je bilo pri zamenjavah lažje kot vodilnim skupinam danes. Na pomembna mesta so postavljali ljudi, ki so, tudi če so bili spreobrnjeni, morali imeti neke skupne korenine. Zdaj pa smo družba brez korenin. Hudo je.

Ne vem, kako bomo razvozlali težavo, ki nas očitno čaka. Formalno pravilno bi bilo, da bi ob postavitvi nove vlade in vseh drugih visokih in manj visokih forumov sploh izpeljali čim manj zamenjav. Naj bo tista revolucija, ki smo jo imeli ali pa gledali pred dvema ali tremi leti, tudi zadnja. Odslej naj bi kot "naši" tudi naprej ostali tisti, ki smo jih z mešanimi občutki uvajali še nedavno. Naj bodo naši tudi tisti, ki so bili včeraj njihovi, in nasprotno. Naj imamo ali pa vnovič uvedemo nam neznani stoletni sistem napredovanja tistih, ki so se trudili v potu svojega obraza tudi takrat, ko bi jih kdo označeval za tuje, njihove!

Prijeli bi naslednjo vlado za ušesa, če se ne bo držala gentlemanskega načela, da je država samo ena in da ne bomo od ljudi, če bi hoteli napredovati, pričakovali, da se najprej spreobrnejo. Da ne bomo kadrov danes menjali zato, ker včeraj niso bili naši. Ali je mogoče, da spreobračanje ne bo ostalo kot sladka razvada, brez katere se pri nas ne da živeti?

Gospod Blair je sicer imel svetovalca, ki je bil nekoč član britanske komunistične partije. Gospa Thatcher je res imela pri sebi socialističnega izobraženca. No, spreobrnila sta se. To sta izjemi. Seveda bi si tudi mi lahko privoščili kakšno izjemo. Pri nas se spreobračajo cele črede. Morda pa drugače tudi v prihodnje kratko malo ne bo šlo.