Novinarji in njihove plače

Novinarji niti ne govorijo niti ne mislijo radi o svojih prejemkih. Marsikdo bo temu oporekal. Zlasti tisti, ki imajo novinarje za ošabne in nehvaležne in imajo morebiti z njimi neporavnane račune. Na podlagi izkušenj, ki so se nabirale več kot petdeset let, bi vendarle ostal pri začetnem mnenju: novinarji o plačah in honorarjih najraje molčijo.

To je poklicno razumljivo. Kot dogodki, o katerih pišejo ali govorijo, je snov, ki se je iz dneva v dan dotikajo, hitro spreminjajoča se, s tem pa so tudi nagrade v najboljšem primeru nekaj negotovega. Najbolj izkušeni uredniki in direktorji se tega vedno zavedajo in vsak novinarjev poskus, da bi izterjal boljšo nagrado, umirijo ali pobijejo z novinarjevim lastnim orožjem, njegovim poklicnim ponosom. Denar? Kaj je to? Kje je novinarjeva čast, njegov ponos, če vnaprej ali pa takoj potem razmišlja o nagradi!

V novinarskih krogih je znan odgovor urednika londonskega Timesa, ne Timesa, kakršen je zdaj, potem ko so ga potegnili navzdol razni Ruperti Murdochi, marveč iz velikih časov tega časopisa, v katerem se novinarji, tudi najboljši in vodilni, niso nikoli podpisovali. Na zahtevo o boljši plači pri slavnem časopisu je bil odgovor: "Gospod, kakšno vprašanje! Saj vendar delate za Times!"

Novinar po tem seveda ni več povpraševal, še naprej je delal za majhno plačo in povzdigoval pomen časopisa, za katerega je delal, ali pa teme, o kateri je pisal celo uvodnike. Ali pa se je seveda umaknil in poiskal delo kje drugje, kjer je bilo manj slave pa več denarja. Ni znano, da bi v tistih časih veliko novinarjev zapustilo to slavno hišo. Če pa so jo, so izgubili marsikaj, kar ugaja poklicnemu samoljubju. Denimo to, da jih ustavljajo in si želijo pogovora z njimi znani politiki in javni delavci. Zgodi se celo, da kakšen minister povabi novinarja na intimno kosilo. Tudi meni se je nekolikokrat dogodilo, v tej naši Ljubljani, v starih, že napol pozabljenih časih, da me je povabil na kosilo politik ali minister. Delovalo pa je zelo nenavadno.

Plača je seveda pomembna stvar, toda med profesionalci zna biti še pomembnejša čast. In seveda tista vaba, ki se ji največji del predstavnikov novinarskega poklica ne more zlahka upreti: občutek, da ve nekaj, česar skoraj nihče drug še ni zvedel, naj se je trudil, kolikor je hotel! Nositi v sebi skrivnost, ki utegne biti v sami srčiki celotne zgodbe, temu se morejo upreti le tisti, ki so v novinarstvu le z eno nogo.

In potem se človek vpraša, ali si nekateri člani programskega sveta naše državne televizije (državno je natančnejša beseda za celotno stanje kot pa, denimo, nacionalno) drznejo misliti oziroma ali tako malo razumejo stvari, o katerih naj bi sodili in morda odločali, češ, petnajst novinarjev je v zadnjem času zapustilo hišo in odšlo s trebuhom za kruhom in se pridružilo nekomu drugemu ... zaradi boljše plače. Nekateri so odšli tudi v veliko manj ugledne ustanove in podjetja, vse samo zaradi nekaj sto evrov več! Da bi bilo za nekaj tisoč evrov več, ne bo tako ali drugače nihče ne mislil ne rekel. Kje je tu profesionalni ponos, kje je novinarska čast?!

Velja tudi, da novinar, ki je bil tako malodušen in majhen, da je zapustil slavno hišo, ne bo nikoli več sprejet nazaj, tudi če bi padel na kolena in zelo prosil. Je sicer res, da je bilo to znano pravilo, ki ga narekujeta čast in sloves firme, pozabljeno, toda takrat se je pač vmešal visok interes. Na splošno, če si odšel, si preklet za vse večne čase.

So seveda, za sedaj ne pri nas, pač pa v velikem novinarskem svetu, znana imena, ki so kratko malo ravnala tako, kot so si zaželela. Slavni ameriški komentator Walter Lippman, denimo, se je preselil iz prestolnice Washington v New York le zato, ker ga je motila bližina administracije in ministrov ter generalov. Hotel je več distance, da bi jih doumel in analiziral resno!

Vrnimo se k naši aktualni temi. Zakaj je petnajst novinarjev zapustilo nacionalno TV-hišo? Pač zato, mislijo svetniki, ker so dobili nekoliko boljšo plačo v neki manj znani, včasih tudi nepomembni hiši?! Ne morem verjeti, da so programski svetniki res tako malenkostni in si tako zaničljivo predstavljajo značaj nekaterih mojih kolegov. Spominjam se predvsem svojega lastnega življenja - zlasti tiste meni samemu skorajda nerazumljive epizode, ko sem vsak dan pisal kolumne za takrat zelo dober časopis, splitsko Slobodno Dalmacijo (predtuđmanovski časi). Bil sem tako presenečen, ko so mi rekli, da želijo rubriko vsak dan, razen nedelje, da sem pozabil vprašati, koliko bodo plačali. Vprašanje se mi je kratko malo zdelo čudno in nepotrebno pred takšno nenavadno perspektivo. In res sem tisto rubriko pisal pet let, dokler zaradi težkega diha Tuđmanovega režima to ni bilo več zdravo in smiselno. Plačali pa so - no, ne bomo o tem. Bila je velika čast, o denarju ne bomo govorili (ko sem odšel, so mi ostali dolžni).

Moje mnenje o tem, da je vsaj del novinarjev odšel iz nacionalne hiše zaradi denarja, je zelo enostavno: ne verjamem! Ali bi si veliki virtuoz odrekel možnost, da nastopi v Carnegie Hallu, in odšel v podeželsko dvorano le zato, ker bodo tam dali več denarja? Ne verjamem, čeprav se seveda najdejo tudi takšni, toda tedaj je nekaj narobe. Vprašanje je, ali je tak človek res veliki virtuoz.

Še en nauk iz zgodovine, ki mi je znan. Eden največjih magnatov londonskega časopisja, lord Beaverbrook, se je rad družil z levičarskimi, tudi komunističnimi mladimi novinarji in se čudil, kako mizerno zaslužijo. Ponudil jim je, naj pridejo k njemu za velik denar in popolno svobodo. Sprejeli so ponudbo in se znašli v njegovem imperiju, potem pa se je svoboda korak za korakom krčila.

Programski svetniki, o katerih smo govorili, ne bi bili sposobni niti takšnih trikov - da nekdo zanje dela za veliko plačo in ga potem stiskajo. Želijo delo brez posebne novinarske svobode in za majhen denar. Njihova predstava o novinarstvu je enostavna: delaj, novinar, in pazi na svoje besede. In ne zahtevaj tudi zato, ker ubogaš, preveč.

Enostavno in sivo. Tega pa novinarji ne sprejmejo kar tako. Raje bodo šli ne le drugam, temveč včasih tudi - za manj denarja.