Umetnost molka

Nepozaben je bil novinarski molk po 11. septembru. Zdelo se je, da se je celotna stavba ameriške demokracije tako močno zamajala, da svežega kritičnega glasu čez ocean ne bo več, ostali bomo Evropejci s tistimi ostanki kritične skepse, ki pač nikoli ne zgine popolnoma, Američani pa so se pogreznili v strahotne nižave dvoma in kesanja. Kesanja zaradi česa, tega v tistih strahotnih newyorških dnevih niti niso vedeli.

Velika resnica o tem molku, ki je zajel časopisje v celoti, o televiziji se niti ne splača govoriti, ni trajala dolgo. Če se ne motim, je New York Times, ki je simbol ameriške svobode ocenjevanja, dobival svojo kritično barvo nazaj korak za korakom že čez nekaj tednov - kljub uradnim opozorilom, da je nacija v izrednih razmerah in da že za navadno pripombo, tako nekako mccarthyjevsko, dobiš naziv nacionalnega izdajalca. Zato bi Američanom oprostil nekaj trenutkov omahljivosti in se takoj začel veseliti, da se je ob 935 predsednikovih lažeh in lažeh njegove neposredne okolice (kakor je zdaj izračunal Center za javno integriteto) kmalu začutil tisti brezobzirni glas dvomljivcev in kritikov, ki jih pri Američanih vsi cenimo bolj kot njihovo občasno pravovernost.

Minilo je še nekaj časa in spet smo čitali grozljivo brezobzirne kritike Maureen Dowd in Franka Richa ter ju citirali in posnemali, ker nam samim kaj tako zaostrenega in hladnokrvnega - kar se kritike uradne politike tiče - ni padlo v glavo ali pa, roko na srce, vendarle potrebujemo čas, da tudi sami postanemo neprizanesljivi do starejšega brata. Nekaj znamenj na oni strani oceana, da je kritika še možna in da se Američani niso preveč ustrašili.

Nevarnost, ki je prežala s tistega mesta, kjer sta stala dvojčka, ter urejala našo predstavo o prednostih Amerike, je bila ogromna. Pomislimo, za hip, kako bi se počutili, če bi nas vsa Amerika kar naprej svarila, naj molčimo, kajti razmere so resne in sovražnik ima tisočero obrazov. Hvaležnost so si Američani zaslužili ne seveda z nespametnimi potezami histeričnosti velike sile, ki so pripeljale do vnaprej zgubljene vojne v Iraku in okolici (Afganistanu), temveč s tem, da se je med njimi ohranilo nekaj kritičnega in neodvisnega duha. Če že ne morejo rešiti iraškega vprašanja - ne morejo ga -, so pa medtem podarili svetu Ala Gora, ki ni obupal nad porazom na predsedniških volitvah (zmanjkalo mu je peklenske potrpežljivosti) in je svetu prikazal konture nove splošne katastrofe, ki ga čaka, če se ne bo znebil pritlehne praktičnosti in nenadzorovanega tehničnega napredka.

Al Gore sodi med tiste, ki ob neki zanemarjeni nevarnosti - ne molčijo. Zdi se mi, da bi se mogli učiti in tudi posnemati prav to. Smo namreč narod prijetnega molka. Znamo seveda tudi kričati, vendar ne vedno ob pravem času. Bolj pa se nam prileže molk.

Prihaja mi na misel naše ravnanje z drugimi. Ne tudi ravnanje drugih z nami. Ne bom o direktivah, ki naj bi jih dobili od ZDA. Tu bomo prav gotovo znali veliko molčati. Toda kaj je z našimi sosedi Hrvati? Okoliščine so pač take, da imajo oni zelo veliko morja, mi pa samo košček, a ga imamo radi prav tako kot oni svojega velikega. Znamo imeti radi majhne stvari.

V psihi tistega, ki ima veliko, je, da bi hotel še kaj zraven. Res so tudi med nami ljudje, ki si želijo širitve svojega, vendar vsi vemo, da je to nesmiselno in da je zadeva, kar se obsega tiče, že zdavnaj končana. Imamo, kar imamo, toda tega ne bi dali in smo pripravljeni biti pri obrambi svojega tudi malenkostno neprijetni. Upam.

Pri tako zapletenih zadevah, kot je uspešna obramba majhnega, je potrebna veščina, treba je tudi razločevati, kdaj se mora govoriti in kdaj molčati. Morebiti je za takšno razločevanje treba imeti v značaju nekaj duhovitosti, a Slovenci nismo narod, ki bi presenečal s svojo duhovitostjo. Prej bomo jokali in stokali in vzklikali o svojih pravicah. Pravkar nam je umrl Marko Zorko, ki se je razlikoval od drugih po svoji izredni duhovitosti. Kot da ni bil naš ...

Za duhovitost je potreben dar prave besede, toda še nekaj napornejšega. Mora se molčati takrat, ko besede ne pomagajo ali pa celo škodujejo. Včasih je najbolje, če molčijo tudi ministri za zunanje zadeve. Naši odnosi s Hrvati (tudi s Srbi, toda to je nekaj drugega) so polni napak - nekaj je njihovih, vendar so najočitnejše naše.

Ne vem, iz kakšnih razlogov smo si nekoč vtepli v glavo, da moramo Hrvatom pokazati pot k civilizaciji. Neposredno to pomeni, dandanes, da jih moramo spraviti v "Evropo", in ve se, kaj birokratsko to pomeni. Kar nekaj je razvitih narodov, ki živijo med nami v Evropi, a jih ne zanima Unija ali Nato, pa jih štejemo za "Evropo". Toda o tem ne govorimo.

Hrvati imajo z vstopom v organizirano Evropo nekaj težav. Vendar jim ne dovolimo, da bi o tem razmišljali, marveč jim, če smo vprašani ali ne, vedno govorimo, kako jim bomo navdušeno pomagali na poti v Unijo. Tudi ko nas razjezijo, ker bi sebi prirezali košček po našem mnenju naše zemlje, nenehno poudarjamo, da jim bomo pomagali naprej.

Zakaj bi mi hoteli, da pridejo noter, bolj kot oni sami? In jim zatrjujemo, da smo njihovi najboljši prijatelji prav na tej poti? Zakaj ne bi raje molčali, oni pa bodo že vedeli, kako in kaj. Ali tudi ne, toda to se nas pravzaprav ne tiče. Seveda bomo v vsakem primeru za to, da bi bili naši odnosi preprosto urejeni.

Za takšno mirno ravnanje je poleg umetnosti diplomatskega pogovora potrebna še umetnost molka. Pustimo jim, naj se odločajo v popolnem miru. Namesto tega tako glasno govorimo, kako jim pomagamo na poti v Evropo, da so začeli v saboru resno kričati, da jim nekaj vsiljujemo, seveda pa tako, da bi jim vzeli tudi nekaj, kar oni štejejo za svojo pravico. Denimo, da si lahko sami prisvojijo ribiško cono, ki nas bo stala še tistih nekaj rib, kolikor jih ulovimo.

Če bi vprašali nekaj ljudi, ki niso neposredno odgovorni za vse skupaj, bi nasvet gotovo bil: držimo se tistega, kar imamo za svoje, in ne obljubljajmo sosedom popolnoma ničesar. Še najmanj podpore pri vstopu v EU. Saj to niti ni vljudno. So narod z nekaj pameti, zato se bodo že sami odločili. In ne bodo nas sumili, da jim podtikamo nekaj, o čemer se sami niso do konca prepričali, da je zanje dobro. Naučimo se ob tem nekoliko pogosteje molčati.