Muke prijateljstva

Prijateljstvo, najtežja stvar na svetu, je nemogoče vsaj brez prijateljstva do samega sebe. Ljudje, ki se ne marajo, ne morejo ljubiti drugih. Vedno sem se čudil, če so ljudje na odgovornih mestih z lahkoto govorili o prijateljstvu, še zlasti, če so poudarjali, da je večno.

Ker smo prav zdaj zaposleni z odkritjem, da so Američani, ki jih seveda vsaj uradno štejemo za prijatelje, o katerih nikoli ne dvomimo (tudi ne, ko sami odkrijejo stvari, o katerih so lagali - na primer resnico o orožju za množično uničenje), neprepričljivi, bi bilo razumno premisliti, kolikšno je prijateljstvo med nami, ali obe strani vedno mislita tako, ali nam je sploh jasno, kaj vse bi oni naredili za nas in mi seveda zanje.

Pride mi na misel, da zelo ugledni kolegi z neverjetno lahkoto pišejo o nas. V neki številki enega vodilnih časopisov so na nekaj straneh, v različnih kombinacijah, našo deželo imenovali državica. Kaj takšnega sem v preteklosti zasledil le ob omenjanju banana republik v Srednji Ameriki. To seveda niso več - nihče si ne upa dandanes reči česa takšnega - nikakršne banana republike, saj so članice Združenih narodov. Ali mi sami res mislimo, da smo državica? Če je tako, potem seveda smejo drugi z nami početi, kar hočejo!

Mi smo torej lahko tudi samo državica, ki je v prijateljskih odnosih z nekimi velikimi silami, predvsem seveda z ZDA. Kaj to pomeni? Ali res mislimo, da bi kaka pomembna država gojila prijateljstvo z navadno državico? Saj potem nima nobenega samospoštovanja.

Torej bi seveda bilo nekaj naravnega, če bi velika sila rekla državici: stori to ali ono in ne sprašuj, zakaj to zahtevam. So seveda še druge možnosti, kako razlagati prijateljstvo. Lahko je to beseda iz diplomatskega žargona. Uporablja se skoraj vedno v odnosih, ki niso na pragu vojne. Reče se prijateljstvo iz kurtoazije. Tega je bilo vedno veliko in stran, ki to uporablja, kaj takega ne zavezuje prav dosti. Lahko se tudi rodi po tem, ko sta se dve strani ravnokar stepli. Slovita "entante cordiale" med Francijo in Britanijo, s katero sta stopili v prvo svetovno vojno, je bila ustanovljena takoj po hudem vojaškem incidentu med prav tema silama!

Najtežja stvar na svetu je prijateljstvo med veliko silo in majhno državo. Tudi če ima majhna država prav in ve, da ima prav, bo s težavo pojasnjevala, če naredi kaj, kar je za veliko silo neprijetno. Uporabil bom primer iz zgodovine, čeprav se je zgodilo pred le nekaj več kot pol stoletja - to pa se danes že imenuje zgodovina, ker mlajši rodovi ne poznajo tistega, kar se je dogajalo "tako davno".

Leta Gospodovega 1948 smo se (takrat v sestavi Jugoslavije) odločno razšli z mogočno Sovjetsko zvezo, s katero naj bi nas uradno vezalo večno prijateljstvo. Tudi bilo je tako, vendar smo še najmanj dve leti strahovito pazili, da ne užalimo Stalina osebno ali rečemo, da ni velik človek, vodja vseh nas etc. Polagoma smo se objema osvobajali in nazadnje rekli, da sploh ni velik človek, vsaj za nas ne.

Bilo je torej težko osvoboditi se zaobljub, ki jih je razmeroma majhna država dala veliki državi. Ta nas je zmerjala popolnoma brez zadržkov, štela je to za pravico velike države. Vrnimo se iz tistega krutega časa v sedanjost: ali ima velika sila pravico ukazovati neki majhni državi, kaj ji je storiti? Moramo razumeti psihologijo velike države: prepričana je namreč, da zaradi svoje velikosti in pomembnosti samodejno ima to pravico.

Da je tako, je "državica" - še zlasti, če sama sebe prek svojih uglednih novinarjev javno imenuje državica - sama pred veliko silo in svetom javno potrdila! Zadeva je seveda izredno aktualna. Velika sila, tista največja in od vseh, razen morda od Francije, priznana kot absolutno vodilna, ima zadnje čase kar precejšnje preglavice s celo vrsto zaveznikov. Zato si niti ne more dovoliti, da bi bila preveč vljudna in razumevajoča do majhne države, ki je sicer tudi sama dokazala veliko pohlevnost. In pripravljenost, da naredi za veliko silo karkoli, tudi to, da pošlje štiri vojake v Irak.

Neki naš politik je takrat, zaradi pripomb iz vrst opozicije, zgroženo vprašal, ali si lahko dovolimo, da Američane "pustimo na cedilu" v trenutku njihovih največjih težav (katastrofe v Iraku).

In sedaj prihajajo še večje težave od tistih v Iraku, v Afganistanu, kjer so Američani skupaj z zavezniki (tudi nekoliko Slovencev je zraven) pred nekaj leti potolkli talibane in so ti spet zasedli že polovico dežele. Zadeva je še hujša. Zveza Nato se je po tem, ko se je pred nekaj leti zavezala k največjemu prijateljstvu, resno sprla zaradi organizacije in obsega posredovanja v Afganistanu in bi se, če se ne bo pazila, hitro lahko razdelila v dve skupini. Ni pa je nevarnejše stvari, kot je razkosana vojaška organizacija. Povrh vsega so Francozi, ki so bili od de Gaullovih časov zunaj, pod Sarkozyjem pripravljeni spet vstopiti.

Cena francoske vrnitve: nekaj najvišjih generalskih položajev mora dobiti Pariz! Tako se v zgodovini začnejo vsi razpadi velikih koalicij!

Prijatelji Nemci, ki so bili od poraza v drugi svetovni vojni zgled ubogljivosti, si upajo reči, da iz severnega Afganistana, kjer je razmeroma mirno, ne bodo, razen v sili, poslali svojih fantov v južni Afganistan, kjer je pekel, so v nevarnosti, da jih obtožijo pomanjkanja prijateljstva. Pravzaprav jim ravno zdaj to očitajo. Nemci bodo najbrž naredili korak v zahtevani smeri. Vendar ne velik. Njihove domače razmere tega ne dovolijo več. Hoteli ste, pravijo, da se Nemci otresemo militarizma. Mi smo se ga otresli.

Imamo seveda sami sebe, lasten primer za to, kako neprijetna snov je prijateljstvo. Mislim na odnose s Hrvati. Smo prijatelji ali nismo? Rekel bi, da nas bo večina odgovorila, da bi to vsekakor radi bili. V tem odgovoru seveda zaznamo tudi občutek, da pravzaprav nismo pravi prijatelji. Kaj storiti?

Najbolje bi bilo, če bi čim pogosteje uporabljali kakšen drugačen pojem. Denimo: želimo si mirnih odnosov, ko tudi ob nesoglasjih ne bomo govorili, da je sosednji narod ali da so njegovi voditelji ljudje, s katerimi nočemo sodelovati. Gospa Thatcher je po prvem pogovoru z Gorbačovom rekla: "S tem človekom lahko sodelujem." In je. O prijateljstvu ni govorila. Je prijateljstvo potrebno, če se znajo ljudje pogovarjati?