Janko Lorenci

Janko Lorenci

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Kolumna

V trojnem primežu

Slovenija pred volitvami: globalna kriza, lastne težave in kriza EU

Smo sredi nevarnih časov za Evropo in za Slovenijo.

V EU je dolžniška kriza z Grčije preskočila na Italijo in zatresla celotno Unijo. Dosedanje terapije propadajo pred našimi očmi. Najbrž lahko finančne špekulante ustavi le tako rekoč neomejeno jamstvo Evropske centralne banke za državne papirje na vsem evroobmočju. Toda ECB ne bo posredovala, dokler se kriza ne bo približala Nemčiji. Na koncu bosta ostali dve skrajni možnosti: poseg ECB ali delni ali skupinski izstop iz evra.

Strah razbija tabuje: evro ni več nedotakljiva svetinja. Vodilne članice EU se že ukvarjajo predvsem s tem, da bi evro bodisi rešile (ob pomoči ECB ali z nastankom skrčenega evroobmočja, iz katerega bi najšibkejši členi odleteli kot muhe) ali ga odpravile tako, da bi Unija ostala čim manj poškodovana. Kaj se bo izcimilo iz velike zmede, ne ve nihče.

V tem nemirnem morju stoji otoček Slovenija. Tudi tu je negotovost velika, tudi otoček se lahko temeljito preuredi. Naša lokalna kriza se vleče, ekonomske napovedi so prej slabe kot dobre, hkrati čakamo na novo vlado, morda dobro, morda slabo ali celo nevarno.

Samo zato, ker so naše obveznice presegle zloglasno magično mejo 7 odstotkov, panika ni potrebna. Smo še daleč od grškega položaja, ni nam treba zaprositi za pomoč kot Portugalski ali Irski. Naš dolg je razmeroma majhen in ga lahko kljub dražjim posojilom nekako prenesemo. Toda trendi so slabi. Še en tak val, kakršen je prejšnji teden zamajal Italijo, pa se lahko zelo hitro znajdemo brez evra.

Kaj bo z evrom in nami, ni jasno. Gledano samo skozi ekonomska očala, bi verjetno lahko ostali v evroskupini - če bo, najbrž skrčena, preživela. O tem, kdo bo ostal v njej, pa bodo odločali tudi neekonomski dejavniki - geopolitični položaj, zgodovinske vezi, velikost držav. Ciper je že bankrotiral, pa se zaradi njegove majhnosti nihče ne zmeni zanj.

Tudi sicer pogled na domačih 20.000 km2 ni pomirjujoč.

Družbeno ozračje ostaja živčno in pesimistično, ljudstvo polno nezaupanja do institucij. Sindikati, pomemben dejavnik dogajanja, se deloma umirjajo, deloma radikalizirajo in kažejo znamenja razkola. Dogaja se jim tudi generacijska menjava voditeljev. Taki utegnejo še bolj otežiti socialni dialog in s tem položaj prihodnje vlade, zlasti če politika s širokim dogovorom ne bo sposobna odpraviti referendumske blokade. Sindikati imajo precej razlogov za nezaupanje do politike, toda njihov radikalizem lahko onemogoči razumno obvladovanje krize. Lahko se obrne tudi proti njim in jih uniči.

Svet strank je nepredvidljiv zaradi pojava novih skupin. Pri čem smo, še najbolj vemo pri Janši in SDS. Sta trajna škodljivca, a ostajata močna. Janša je zdaj preprečil interventni zakon, prej pa pomagal sesuti pokojninsko reformo. Tako rušilno politiko je vodil vsa tri leta Pahorjevega mandata in enako držo bi ohranil tudi kot premier. Slovenijo razjeda politično, ekonomsko in kulturno. Ampak to ni nič novega.

Virantovi različni obrazi se razkrivajo počasneje. Zadeva z ministrsko plačo je nanj, po lastnih opisih visoko moralnega človeka, vrgla grd, denimo lakomen madež. Zgovorno, čeprav ne značilno samo zanj, je njegovo utemeljevanje umika iz gospodarstva - politika se bo samo tako nehala vmešavati v podjetja v državni (so)lastnini. Toda politika je tudi on in zakaj ne bi ta politika državnega premoženja sicer obdržala, a ga (pre)pustila sposobnim menedžerjem, ne pa strankarskim protežirancem? Virant tako nehote priznava, da je zvest člen starega tipa politike.

Predvsem pa mož ni razgaljen kot politik z izrazito neoliberalnim, se pravi za večino škodljivim programom. Za to so krivi predvsem mediji, ki sicer jahajo na Virantovi morali, pri miru pa puščajo vsaj tako pomembno stvar: javnosti, ki jo izraz neoliberalizem pušča hladno, ne razložijo, kaj vse to konkretno pomeni.

Med vodilno trojico se Janković še naprej zdi neidealna, a najvarnejša izbira. Zbuja upanje, da je demokrat, da zaznava ključne kratkoročne prioritete, da bi ohranil javni sektor in se znal obdati z dobrimi ministri. Zdaj bomo zares potrebovali kriznega politika menedžerja, ki bo realistično trd, a ne gluh za socialo in javno dobro. Za Virantom pa stojijo isti ljudje, ki so Janšo peljali v spodletele neoreforme in ki jim, kot pravi vodja SDS zdaj, iz oči gleda en sam denar.

Vladne ekipe, ki bi jih sestavili trije tekmeci za premiera, bi bile zanesljivo zelo različne. Janševa težava je v tem, da s seboj vztrajno tovori staro, šibko ekipo in da zaradi svojega slabega slovesa mnogih dobrih imen ne bi mogel pritegniti v vlado, tudi če bi jih hotel. Viranta bi ta težava mučila manj, vendar bi na ključna (ekonomska) mesta postavil neoliberalno usmerjene osebnosti, pač v skladu s svojimi pogledi (vsesplošna hitra privatizacija), programom in vplivnimi soborci. Tudi če bi se trda programska usmerjenost zaradi odporov zmehčala, bi Slovenijo pod plaščkom obvladovanja krize najedala naprej. Milijonar Janković se edini jasno zavzema za močan javni sektor, ohranitev Mercatorja, NLB ... v slovenski lasti itd. To bi se odrazilo tudi v njegovi kadrovski politiki.

Spopad treh velikih favoritov je kljub drugačni retoriki obarvan ideološko. SDS je v bistvu populistično-ekstremistična stranka brez jasnega profila, a nagnjena k neoliberalnim potezam, ki se lepo ujemajo z avtoritarnostjo. Janković je specifičen politično-nazorski eklektik z nekaterimi levimi poudarki. Virant se razglaša za po-osebljenje sredinskosti, a je, gledano skozi socialna očala, trda desnica. Od učitelja se je odcepil zato, ker se mu je ponudila priložnost za lasten vzpon, ne pa zaradi načelnih pomislekov glede Janševega ekstremnega, pogosto skrajno umazanega delanja politike. Tudi to je eden izmed Virantovih mnogih obrazov.

Glasovanje zanj je zelo verjetno glasovanje za ponovno združitev teh dveh mož in, kot smo že zapisali, združitev neoliberalne in avtoritarne grožnje. Prva pomeni teptanje družbene solidarnosti, druga demokracije. Kaj slabšega države ne bi moglo doleteti.

Sicer pa igra še ni končana. Virant lahko pade, Pahor lahko zraste in naposled utegne biti razmerje moči med levim in desnim polom znova zelo tesno.

Slovenija je v škripcih zaradi prepleta globalne krize, lastnih težav in krize EU. To dobro ponazarja dilema, ki nas morda čaka v zvezi z evrom. Če se bo evroskupina skrčila na čvrsto nemško skupino, se bo vrednost evra močno zvišala, naša že zdaj šibka konkurenčnost, če bi ostali v skupini, pa bi se še poslabšala. V tem pogledu bi nam bolj ustrezal oživljeni tolar. Toda če bo Sloveniji zavladal Janša ali naveza JJ-V, bi bilo za nas boljše, če bi bili v evroskupini. Ali drugače: v novi evroskupini bi nas ogrožala valuta, zunaj nje pa sami sebe.

Najbrž bi bilo tudi za nas najboljše, da bi nekako preživela sedanja EU z evrom vred. To ni izključeno, a se zdi čedalje bolj negotovo. Če bi se evro pokazal kot pretežka, za obstoj EU pogubna prtljaga, ga bo treba neusmiljeno odvreči. Kajti brez Unije bo Evropa štrbunknila v nevarno lastno preteklost. Slovenija bi verjetno postala nemočen satelit.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.