Grega Repovž

Grega Repovž

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Uvodnik

Kaj dela državo?

Slovenija ima res smolo, z ameriškimi veleposlaniki namreč. Američanom uspe v to državo vedno znova poslati neke runklje. Si res nihče malce širšega pogleda na svet ne želi priti sem? Kako si drzne sedanji veleposlanik Joseph Mussomeli klicati predsednike strank in pošiljati svoje sle okoli, da bi sporočali, kakšno koalicijo si želi, še več – celo javno govoriti, da bi on kar malo posredoval?

Pa ne gre za to, da ZDA in njihov veleposlanik ne smejo imeti svojih političnih preferenc in želja. Vse to je legitimno. Kako z njimi ravnajo, pa je drugo. Mussomeli je s svojim ravnanjem pokazal predvsem, kako dojema državo, v kateri se je znašel.

A ameriškega veleposlanika bomo preživeli. Še vse smo. Pridejo in gredo. Mi pa ostajamo. Pa to ni mišljeno pomirjujoče – v zapisanih besedah je zaskrbljenost. Morda so res krivi mediji pa slabi strokovnjaki, napihnjeni in neuki politiki. A kot te države ne pozna Mussomeli, tako ta država – pri tem mislimo na državljane – ne pozna sveta zunaj sebe. Zaprti smo v to školjko, prepričani o njeni neizmerni lepoti in grdoti – in to hkrati! Mussomeli je v resnici naša kazen, njegova ignoranca do te države je sorazmerna z našo ignoranco do sveta zunaj.

Vsaka nova vlada je za državo priložnost in nevarnost hkrati. Priložnost zato, ker lahko dejansko naredi kaj dobrega. Nevarnost pa, ker lahko naredi državi tudi veliko škode. Velikokrat ne zaradi hudobije politikov, ampak predvsem zaradi njihove nevednosti in trmoglavosti.

Seveda je kategorij, ki tvorijo neko državo, veliko, a za njeno dejansko suverenost in moč sta pomembne dve: kaj ponuja državljanom in kako močna je, s čim torej razpolaga. Koliko je država socialna, kolikšen del njenega zdravstva in šolstva je javnega, koliko namenja socialnim pravicam, in na drugi strani, kaj ima vse v rokah, da to svojo socialnost izvaja. Kriza je pokazala, da so najkrajšo potegnile države, kjer je bilo javno premoženje šibko: ali ga ni bilo ali pa je bilo slabo upravljano. In če pogledamo, o čem se danes pogajajo politiki, ko sestavljajo koalicijske pogodbe, se v resnici pogajajo le o dveh stvareh: kaj bodo socialnega oklestili in kako bodo upravljali premoženje.

Slovenija se je pri teh dveh temeljnih kategorijah državnosti neumnim rešitvam v preteklih letih še kar dobro izogibala – a ne po zaslugi modre politične elite, ampak se moramo zahvaliti le srečnemu naključju, da je bilo nekaj posameznikov ravno dovolj trmastih in vztrajnih. Hitri razprodaji premoženja, zaradi katere je danes vzhodna Evropa bolj podobna kolonijam korporacij kot suverenim državam, se nismo izognili, ker bi politiki vedeli, da je to škodljivo, ampak ker so se nekateri izpostavili (na primer dr. Mencinger) in to vsaj delno preprečili. Morda se bo slišalo izpeto, a največ premoženja je ta država izgubila v času največje konjunkture, v času prve Janševe vlade. Pa ne zato, ker bi bili Janševi nekakšni hudobci, ampak se je to zgodilo predvsem zaradi njihove nevednosti in neznanja ter hkratnega popolnega prepričanja vase. Tako so na direktorska mesta postavljali ljudi brez znanja, ki jim je uspelo uničiti neuničljiva podjetja (spomnimo se samo Intereurope). Spremenili so prevzemno zakonodajo tako, da so omogočili hitre menedžerske odkupe podjetij, ki so ob prelomu konjunkture v krizo zlomila veliko ključnih podjetij v državi. Saj ne govorimo, da direktorji niso krivi. So. A neumni so bili politiki, ki so nasedli mantri o nujnosti privatizacije (čigava mantra je že to bila?) in jim z zakonom vse skupaj omogočili. Seveda, ne gre pozabiti, da je Janševa vlada davčno razbremenila najbogatejše in s tem v času krize še oslabila moč države.

Zakaj vse to navajamo? Ker jutri prihajajo novi ministri in državni sekretarji. Ki bodo morda spet ponujali preproste rešitve klestenja socialne države in prodajanja (temu raje recimo odmetavanje) državnega premoženja. Ki nam bodo razlagali, da so slovenski delavci predragi. Ki bodo govorili, da je država slab upravitelj bank in podjetij. Takrat se velja spomniti, da so nemški delavci neprimerno dražji, pa podjetja kljub vsemu proizvajajo v Nemčiji. In da imajo brezposelni v Nemčiji neprimerno večje socialne pravice. Da ima Francija v neposredni in posredni lasti neprimerno večji delež bank. In da se ameriški veleposlanik na Dunaju William C. Eacho ne drzne pokroviteljsko vmešavati v nastajanje koalicij.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.