Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Pamflet

Prihaja trda realnost

Spet napačni fokusi

Na prelomu leta so mediji in stranke kot največjega trouble-makerja naslikali Gregorja Viranta. Deževali so očitki: Kako naj stranka z osmimi poslanci snuje vladno koalicijo? Zakaj se vendarle ne pridruži k Jankoviću? Kakšna izguba časa je bil njegov poskus tretje poti?

Toda, zakaj je njegova lista sploh problem, ko pa je minorna stranka? Vprašajmo se drugače: kakšno politiko bi opazovali, če Virant s trojčkom ne bi predstavil svojega predloga?

Prvi kandidat za mandatarja se je do nedavnega sestajal samo s socialnimi demokrati in po vsakem srečanju so sporočili, da se čedalje bolje razumejo. Samo za utrjevanje koalicije LZJ in SD je bilo porabljeno mesec dni posvetov in prepričevanj. Toda, ker se vse stranke strinjajo, da naj prvo mandatarsko priložnost dobi Zoran Janković, je presenetljiva ležernost državnega predsednika. Danilo Türk bi ga lahko že takoj po Božiču predlagal za mandatarja. To, da je v igro vstopil trojček sredinskih strank, je irelevantno, saj na pogovorih pri predsedniku preostale stranke niso nikoli podprle takšne opcije. Postopek bi že zdavnaj lahko začel teči in kmalu bi se izkazalo, ali je timski Zoran Janković res tista oseba, ki lahko okoli sebe zbere koalicijo. Če bi ne uspel, bi preprosto vrnil mandat za sestavljanje vlade.

To bi bila funkcija predsednika, ki bi ob morebitnem neuspehu potem podelil mandatarsko možnost drugi največji stranki. A ker prvi mož države ni postopal tako, je deplasirano, da zdaj odgovornost prelaga na stranke, češ, v interesu države je, da najdete skupne točke. Predvsem bi pa lahko že zdavnaj predstavil javnosti svojo strategijo: ali bo predlagal najmočnejšo stranko, ali tisto, za katero mu bodo poslanci zagotovili 46 glasov. Zatorej Danilo Turk ravno povsem enako kot parlamentarne stranke - tudi on taktizira v prid svojemu favoritu.

Priganjanje s hitrostjo je sicer tuje demokratičnim postopkom, pri čemer trenutna situacija sploh ni ekstremna. Leta 1996 je šele mesec in pol po volitvah tedanji predsednik predlagal zmagovalca Janeza Drnovška za mandatarja, ki je od tedaj porabil še nadaljnja dva naslednja meseca, da je sestavil vladno ekipo.

Država se je danes sicer že na pol znašla v histeriji, mediji namreč sledijo vsakemu koraku politikov in kot osrednje vesti prinašajo najbolj banalne drobce. Često se zdi, da politiki uzurpirajo medije, ko se dnevno vsi prvaki oglasijo v teve novicah vsaj s stavkom ali dvema. Toda, zakaj jim reporterji ponujajo mikrofon, da posnamejo njihov ništrc, ko pa je vendar evidentno, da je povsem vseeno, če bi bile medijske vesti o milimetrskih spremembah o koalicijskih dogajanjih lahko najmanj za dve tretjini krajše? Zadoščala bi lapidarna vest: »Današnja pogajanja niso prinesla ničesar razen napovedi, da se bodo še sestali.«

A kaj naj počne državljan? Naj debelo gleda na podij politike, upajoč, kako bo z novo vlado nastopil pozitivni svet? Madžarski zgled je instruktiven. Dobili so vlado, ki je operativno dejavna, ima absolutno večino in izvaja številne reforme, medtem pa ljudstvo benti na ulicah.

Upori, ki segajo od arabskega sveta do Evrope, predpostavljajo simplificirano podobo politike. Zamenjati je treba slabo vlado oz. režim in zavladala bo prosperiteta. Kaj pa, če je problem v državljanih, ki ne participirajo dnevno v politiki? Ki sproti ne zahtevajo od oblastnikov konkretnih potez?

Blagodejni zgled prihaja z obale, kjer sta župana Pirana in Kopra v želji po napolnitvi proračuna drastično podražila parkiranje, meščani pa so se začeli organizirati v civilni pobudi, ki bo organizirano oponirala. Dejansko, če župani gradijo z denarjem davkoplačevalcev velike kolose, prenavljajo mesta po dolgem in počez, potem je na koncu mestna blagajna prazna. In reakcija je spontana - obdavčimo prebivalstvo prek parkirnin! Tu se postavi kajpak vprašanje, kje je bila civilna iniciativa ob napovedi, da na obali gradijo nove megalomanske mestne gradnje? So verjeli, da so župani čarovniki, ki bodo mestu veliko več zgradili, kot so njihovi predhodniki? Brez da bi pomislili, da bodo račun na koncu plačali prav meščani.

V Ljubljani so pod v.d. županom Alešem Čerinom sklenili, da iz proračuna namenijo še 3 milijone, da bi ozaljšali okolico kompleksa Stožic. Res lep pogled na prebarvane količke, toda to pomeni, da bo za 3 milijone manj denarja za druge potrebe mesta. Ena izmed značilnosti so v zadnjem letu neskončne adaptacije osnovnih šol, ki se vlečejo v nedogled. Šolarji se drenjajo v provizoričnih skupinah in standard šolskih dejavnosti opazno pada. Očitno mestni proračun slabo plačuje gradbincem, kar smo že pred časom prebirali v medijih.

Realnost je preprosta: zadolžena mesta, ki gradijo nove spektakelske monumente, pač nimajo sredstev za osnovne dejavnosti. Lester Thurow je v legendarni knjigi »The Future of Capitalism« navedel primer znotrajmestnega kanibalizma iz Kalkaske v Michiganu. Ker so mestne oblasti porabile enormna sredstva za pluženje in odmetavanje snega v nulo, jim je v proračunu zmanjkalo denarja in zato so že nekaj mesecev pred koncem šolskega leta zaprle šole in končale šolsko leto.

Prihaja morda čas, ko državljani ne bodo le čakali na izbor novih vlad in županov ter občudovali gradnje Potemkinovih vasi? Ne manjka namreč kriznih menedžerjev, temveč modrosti, da se življenja učimo iz literature. Antika je nekoč vedela: »boj se daril Danajcev, tudi kadar prinašajo darove«.

Globokoumna literatura sicer dobesedno umira. Na dan, ko so pokopali Vaclava Havla, je umrl tudi Josef Škvorecky, pisatelj, ki je v časih najtrše diktature snoval duhovito literaturo upornega človeka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.