Janko Lorenci

Janko Lorenci

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Kolumna

Pod krinko

Virantovi motivi so manj plemeniti od njegovih besed

Gregor Virant je os koalicijskega dogajanja. Vse okoli njega se dogaja v znamenju mrzlične dejavnosti, visokih besed in dobrih namenov. Toda za tem je slutiti drugačnega, nekoliko manj krepostnega Viranta.

Njegovim burnim preobratom in improvizacijam je težko slediti. Trenutno izvaja še en svoj domislek: hkrati se pogaja z Jankovićem in Janšo, čeprav mu nobeden od njiju ni dovolj dober za premiera.

Doslej je bolj ali manj uspešno žongliral z dvema pojmoma: narodno enotnostjo in sredinskostjo. Oba sta zanj predvsem orodje za večanje vpliva.

Vlada narodne enotnosti (ustavne večine) se zdi všečna in zaradi krize deloma celo upravičena ideja. Toda najprej mora biti seveda nujna in boljša od običajnih vlad. Vsebuje tudi nevarnosti; če nastane, odpira vrata ekspertokraciji (tehnokraciji), skrajno sporni poti, ki vodenje javnih zadev praviloma krči na ekonomska vprašanja, v sedanji dolžniški krizi in krizi EU (glej primera Grčije in Italije) pa na oblast postavlja predstavnike interesov kapitala. Zato ne preseneča, da ponuja tak predlog prav neoliberalna Virantova stranka.

Proti taki vladi govorijo tudi praktični razlogi: če bi se do nje nekako le dokopali, bi se vanjo prenesli vsi strankarski spori, intrige, antagonizmi. Tak bi seveda ostal tudi parlament. Ideja bi zaživela kvečjemu, če bi našli tako rekoč idealnega premiera, ki bi sam sestavil ekipo in bil pri izvajanju svojega programa neodvisen od strank. A to bi bil majhen monarh.

Kar zadeva sredinskost, se Virant hvali s svojo sposobnostjo za povezovanje na levo in desno. Toda za sredinskega se lahko razglaša samo v položaju, ko SDS velja za demokratično stranko, čeprav to v resnici ni. Njegovo popolno enačenje SDS in PS pomeni, da se mož požvižga na demokratičnost kot merilo odločanja, komu se bo pridružil. Sicer pa se je od Janše ločil predvsem zato, ker se mu je ponudila priložnost za lastni vzpon.

Poleg tega Virantova skupina po odločilnem socialno-ekonomskem kriteriju ni sredinska, ampak trdo desna stranka. Je demokratična, toda s svojim neoliberalizmom demokracijo jemlje iz socialnega konteksta in jo tako prazni.

Če bo Janković sestavil koalicijo z Virantom, mu grozi, da bo za to plačal previsoko ceno. Zlasti, če bo finančni in torej daleč najpomembnejši minister postal Šušteršič. Nekdanji šef Umarja je neoliberalec, ekonomist srednjega kalibra in sam priznava, da bi se za finančnega ministra našli boljši. S pomembno vlogo Virantove stranke v vladi se lahko morebitni Jankovićev mandat spremeni v španovijo za odpravljanje socialne države, opravičevano s krizo. Tem bolj, ker tako politiko pod nemškim pritiskom vodi tudi EU.

Virant v besedah povsem enači Jankovićevo in Janševo koalicijo. Kam ga zares vleče, ni jasno. SDS je zanj privlačnejša zaradi svoje nagnjenosti k neoliberalizmu, od nje pa ga odbijajo zamere zaradi odcepitve. Njegova liberalnost (podpora družinskemu zakoniku itd.) bolj govori za sodelovanje z Jankovićem. Slednjega je na samem začetku psihološko zmehčal, z Janšo pa mu to zlepa ne bi uspelo.

Najbrž ga vleče malo na levo, malo na desno, v vsakem primeru pa se tolče predvsem zase. Če bo Janković izpolnil vse njegove bistvene zahteve, Virant pa bo odbrzel k Janši, se bo pokazalo, da hoče spraviti na oblast SDS; sinek hoče k očku. Jankovićev nos bo v tem primeru primerno dolg. Nekdanji župan bi moral najkasneje zdaj, ko se je igrica z narodno enotnostjo izpela, ostro ustaviti Virantovo izsiljevanje.

Doslej ni mož storil nič prepovedanega. Vendar se lahkotno igračka z resnimi rečmi v resnem položaju. Pred očmi javnosti ustvarja politični cirkus, škodi avtoriteti politike kot celote in torej tudi prihodnji vladi. Njegovi pravi motivi so zanesljivo bistveno manj plemeniti od izrečenih. To velja tudi za vlado narodne enotnosti in t. i. sredinsko koalicijo, ki je potisnila PS in SDS v globoko defenzivo. Toda Žerjav in Erjavec sta bila samo Virantovo orodje; mojstra Gregorja sta okrepila, sebi pa kvečjemu škodila.

Virant je pripomogel k temu, da Janša ni zmagal na volitvah, a ga bo morda pomagal znova spraviti na oblast. Njegovo povolilno manevriranje govori, da bo vsako koalicijo, levo ali desno, prej destabiliziral kot stabiliziral. Osebno se zdi samozaverovanec, primerljiv s Pahorjem. Ni antidemokrat kot Janša, a na lepa načela po potrebi pozabi. Je politični talent, a mahnjen na moč in denar, če grobo poenostavimo. Zato je preveč nestrpen, to dela njegov talent nevaren in mu dolgoročno škodi.

Mika ga seveda tudi premierstvo. Teoretično bi ga lahko pridelal, če bi najprej onemogočil Jankovića, potem še Janšo, nato pa skromno obstal pred Türkom kot naslednji možni mandatar. A ker po vseh teh manevrih ne bi mogel dobiti niti približno dovolj podpore, na novih predčasnih volitvah pa bi se mu vse to vrnilo kot bumerang, bo kmalu odkorakal k tistemu, od katerega bo več iztržil. Ob vsej visoki retoriki je predvsem trgovec.

Nasploh se zdi kar preveč spreten, okreten in agresiven, da bi zbujal zaupanje. Veliki val zahtev po novi politiki z njim v ospredje ni naplavil človeka z držo, ki bi postavljala v ospredje javni interes, interes večine. Nasprotno, izpod svežega omota sredinskosti, skupnih interesov, celo samožrtvovanja (»stopimo korak nazaj«) kuka znan obraz politika stare baže.

S tem še ni definiran za vselej. Na njegovo politično prihodnost pa bo odločitev bodisi za Jankovića ali za Janšo izjemno vplivala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.