Grega Repovž

Grega Repovž

10. 3. 2012  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Na božično noč

Razprava o družinskem zakoniku, pri kateri se govori predvsem o pravicah gejev, v resnici ni razprava o pravicah gejev, zapisanih v zakoniku. Bolj osnovna je: je razprava o tem, koga geji motijo in koga ne. Drugo je sprenevedanje.

Ene motijo, druge ne. Tisti, ki jih motijo, seveda svoj odpor zavijajo v takšne in drugačne besede in besedne zveze, ampak v resnici gre prav za to.

In priznati je treba, da je javno razpravo, ki so jo tako grobo izsilili nasprotniki gejev – to pač so –, gejevska skupnosti dobro in s precej veselja izkoristila. Še nikoli se ni o gejih tako sproščeno in toliko govorilo. Ker tudi njihovi nasprotniki vedo, da svojih dejanskih čustev ne smejo javno izkazovati, je biti gej že med samo razpravo postalo nekaj, kar je, tukaj in zdaj. To je v resnici dobro. To je v resnici že zmaga.

A dejansko tudi za to ne gre. Slovenija je drugače razdeljena, in ta razprava to zelo jasno kaže. Ni razdeljena na desnico in levico. Ne na tiste, ki so za geje, in tiste, ki so proti njim. Ampak na ljudi, ki so dobrohotni, sprejemajoči, odprti. In na tiste, ki so preprosto sitni in jih vse jezi, vtikajo se v druge in godrnjajo in negodujejo. To so ljudje, ki jih res jezi tisti, ki v koloni pred njimi ne spelje dovolj hitro. Pa gospa v vrsti v trgovini, ki se ji strese drobiž iz denarnice. Osrednji kolumnist Dela M. Crnkovič je na primer prav tak povprečni slovenski godrnjavec. Prav razkazuje to sitnobnost. In tudi njemu gredo geji na živce oziroma mu je zanje vseeno – kar je le druga beseda za prvo. Pač ve, da je svetovljansko, da o gejih ne govoriš grdo. Ampak ga pa jezi, ker so, ker nekaj hočejo, ker govorijo, ker se pojavljajo … Ker težijo?

Ampak ne more biti ta zagamana sitnobnost naš življenjski ali celo nacionalni motiv! Temu je treba reči ne. Saj si menda ne želimo biti narod sitnob.

Zato je Mirovni inštitut s svojo grobo plakatno akcijo zoper zagamanost zadel v srčiko Slovenije. Danes ne gre za geje, gre za to, ali bomo drug drugemu pustili živeti na drugi strani dvorišča – a ne le živeti, ampak čim lepše živeti. Saj gre vendar za to, da so naša kratka življenja pač čim prijetnejša, da so dnevi in odnosi izpolnjeni, da smo, z vsemi skrbmi, bolečinami in težavami, nekako zadovoljni in nam je čim lepše. Pri tem si lahko pomagamo, sploh, če nas to nič ne stane, ne obremenjuje. Če z zakonsko spremembo Ana in njena očka bolje živijo – mar ni to le dobro?

A zadrtost pri družinskem zakoniku ni sama. Ima sponzorja. To je, žal, rimskokatoliška cerkev.

Družinski zakonik s pravicami gejev je seveda le košček v zgodovinskem mozaiku odrivanih in onemogočanih. Včeraj so bili to Romi, pred njimi izbrisani, še pred njimi drugače misleči, in, seveda, verni. Kot je bilo treba v času komunizma zahtevati praznovanje božiča za verne, tako se je treba danes postaviti za geje. Družinski zakonik je danes, 25 let kasneje, v resnici isto kot pravica do praznovanja božiča leta 1987. Kdor je takrat ni podpiral, je bil zadrtež – pa če je bil veren ali ne. Šlo je za temeljno pravico vernih. Prav boj za božič je bil pomemben za demokratizacijo te države. In zanimivo: tisti, ki so se takrat borili za božič, se danes borijo za pravice gejev. Kje pa so tisti, ki so jim bile takrat pravice izborjene? Proti so. Cerkev je proti. Cerkev vodi grdo kampanjo.

Ne moreš biti malo za človekove pravice in malo ne. Si za ali pa nisi. Ne moreš biti selektiven. Mar ni neverjetno, da so danes v manjših krajih nenadoma problematični neverni in celo njihovi otroci – ker se pač razlikujejo od večine po tem, da v javni šoli ne hodijo k verouku? Kako se lahko tako obrne? Zlahka. Zato se moramo spomniti. Spomniti na božič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.