Med stavko in molkom

Bernard Nežmah

13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Pamflet

Spopad sindikatov z vlado se je zaostril do odločitve za splošno stavko, ki naj bi zajela skoraj 100 tisoč uslužbencev. Vzemimo hipotetični dan stavke, ko bodo stavkali v vrtcih, zdravstvenih domovih in na sodiščih. Postavimo se v kožo koga izmed več kot deset tisoč gradbenih delavcev, ki so pred letošnjim letom izgubili službo. Prvi bo šel na pregled v zdravstveni dom, kjer ga bodo odslovili, njegov kolega bo na sodišču iskal pravico do delodajalca, ki mu ni plačeval prispevkov, a bo pravica ta dan počivala, tretji bo peljal otroka v vrtec, ki mu ga bodo na vratih vrnili, ker stavkajo.

Primer je seveda tendenciozen, toda postavlja primerjavo položaja javnega uslužbenca, ki naj bi mu za nekaj odstotkov znižali plačo, in brezposelnega, ki je že lani ostal brez celotne plače in vstopil v svet revščine. Pravica do stavke je kajpak neizpodbitna, toda to ni gesta, ki naj bi državljane varovala pred revščino. Več kot sto tisoč brezposelnih nima sindikata, teh nihče ne brani.

Na delu sta dva principa: zasebna podjetja propadajo, padajo v stečaj, so nelikvidna, njihovim zaposlenim pa znižujejo plače in jih množično odpuščajo, medtem ko so institucije v državni lasti padca standarda niso doživela. Ali obstaja občutek solidarnosti? Nikakor. Pač, nasprotniki vladnih ukrepov argumentirajo, da gre za poskus finančnega kapitala, da krizo prenese na ramena množic, sam pa bo še naprej koval velike dobičke. Toda vladna stran tokrat prvič v novejši zgodovini pripravlja najostrejši rez pri plačah ministrov, poslancev in državnih funkcionarjev. Lastni zgled je nazoren, pa vendar je upor huronski. Zakaj?

Če prisluhnemo nasprotnikom sedanjih ukrepov, imamo pred seboj predlog, da naj vlada varčuje drugod, ne pri plačah zaposlenih. Argument oblasti je faktičen – enormno zadolževanje državne blagajne, kar pomeni, da sedanji način deljenja proračunskega denarja ni več možen, ker je skregan s stvarnostjo. Elementarno preprosto: če je v državni blagajni bistveno manj denarja, potem lahko deliš le zmanjšane deleže. Shizma, ki se zdi nerešljiva.

Tu velja kajpak uperiti ost zoper početje vladne ekipe, ki se je zaprla v slonokoščeni stolp in komajda sodeluje v televizijskih soočenjih, brez silne želje, da ljudstvo prepriča v svoj prav.

Če odmislimo možnost kompromisa, se nakazujeta dve poti. Vlada vztraja s svojo politiko varčevanja, verjame v svoj prav, in vztraja do novih volitev, ali pa predčasno odstopi. Morda uspe in vmes pridobi večino volivcev na svojo stran, morda jo pokoplje revolt množic.

In rezultat? Pojavi se nov premier, ki najde simbiozo z ljudstvom, lahko pa država pade v položaj Grčije in doživi še veliko bolj drastične ukrepe, ki jih dirigirajo bruseljski uradniki in svetovni bančniki.

V igri so zatorej tri poti: relativno uspešni projekt sedanje vlade, padec vladne garniture in prihod modrejših oblastnikov, ali pa kolaps in izredni ukrepi evrobirokracije. Katera je bolj verjetna???

Toda, ali lahko o tem izrečejo mnenje tudi ekologi in ekosofi? Njihov pogled je še bolj radikalen. Verovanje v neprestano gospodarsko rast je prazno, zdajšnja svetovna kriza ni prehodno stanje, ampak pravilo, ki pomeni simbiozo s svetom narave, ki deluje po principu ničelne rasti. Čas galopirajoči rasti se je končal - jutri bo življenje v temelju drugačno, kot je danes.

Sliši se kot znanstvena fantastika.

Preskočimo k aktualni politiki in njenem odnosu do okolja, torej na področje, ki je trenutno daleč od osrednje teme proračunskega varčevanja. Oglasile so se nevladne organizacije, združene v pobudi »Recimo ne sežigu odpadkov«. Na ravni države so v teku postopki za gradnjo velikih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru, ki potekajo pod idejo, da bodo s sežiganjem pridobili toplotno energijo, s katero bodo greli toplovodna omrežja. In kakšen je pogled okoljevarstvenikov? Odločno nasprotujejo takim gradnjam. Pravijo, da je to neupravičeni nihilizem, ki odpadne surovine uničuje, namesto da bi jih predelali in ponovno uporabili kot surovine. Nastopajo s številkami. Obratovanje sežigalnice za 200 tisoč ton smeti pomeni 30 tisoč ton pepela na leto in velike emisije težkih kovin, prahu, kislih plinov, dioksinov in furanov ter ostalih strupov. Kaj to praktično pomeni? – V mesta z onesnaženim zrakom nad evropskimi normativi in precej kontaminiranimi zemljišči, bo na en mah prišla še dodatna devastacija okolja.

A vendar: kako se rešiti pred gorami odpadkov? Ali obstajajo tudi drugačne rešitve? V racionalnih gospodarstvih je odločitev plod izbire med več možnostmi. Kaj so torej drugačne možnosti? Nebroj jih je. Od ostrih in številnih inšpektorjev, ki bi izkoreninili pišmeuhovsko metanje odpadkov in pripravili prebivalstvo, da tako kot skrbno razvršča predmete po policah in omarah stanovanja, enako stori tudi z odpadki, ki jih odnaša iz stanovanja in pedantno sortira po različnih zabojnikih. Pa do drugačne filozofije, ki so jo poznala stara plemena in naši pradedi, ki so živeli po načelu absolutnega kroženja in recikliranja vsega, kar so uporabili.

A če se vrnemo v zdajšnjost. Predstavnica odgovornega ministrstva je ob protestu okoljskih gibanj pomirjajoče zagotovila, da je skrb odveč, da država garantira, da bodo filtri ustavili nevarne emisije.

In kaj je večja znanstvena fantastika od tega, da se iz dimnikov sežigalnic ne valijo oblaki strupenih snovi, ampak prihaja svež gorski zrak!?????

In številka? Denarne ocene projekta sežigalnic različni viri postavljajo med 200 in 400 milijoni evrov. Zaradi podobnih cifer grozi vstaja sindikatov, investicija v samouničevanje pa je lahkotno samoumevna poteza oživitve gospodarstva.