Nostalgija

Janko Lorenci

13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Kolumna

Zdi se, da je v godlji najrazličnejših čustev v zraku tudi vedno več nostalgije. Se pravi zastrtega hrepenenja po nečem, kar je bilo, česar ni več in kar je bilo v glavnem prijetno. Tistemu, po čemer čutimo nostalgijo, bi lahko rekli tudi dobri stari časi.

To ni občutje, ki bi počivalo na analizah, proučenih dejstvih, znanstvenih dognanjih, ampak mineštra zavestno in podzavestno selekcioniranih spominov na dele preteklosti.

Posameznik je običajno poln nostalgije. Preteklosti, v kateri je vedno tudi kaj prijetnega, pač ne vržeš stran kot star čevelj. Preteklost se tolče za preživetje in pušča v človeku frustracije, a tudi njihovo nasprotje – nostalgijo. Vsi smo kdaj nostalgični – za mladimi leti, leti svojih uspehov, leti zgodnjih ljubezni. To nas lahko žene naprej, lahko pa spravlja v težave; če preveč gledaš nazaj, se tu in zdaj hitro spotakneš.

Obstajajo tudi kolektivne nostalgije, družbeno pomembnejše. O svetovnih ali vsaj evropskih nostalgijah je težko govoriti, ker ne obstaja svetovna ali evropska zavest (nekakšna izjema so morda religije in utopije). Najbrž pa lahko govorimo o nacionalnih nostalgijah, pa še te niso enotne. Samo del Američanov z zadoščenjem obuja spomin na čas državljanske vojne, samo del Slovencev čuti nostalgijo po socializmu, peščica pa tudi po Jugoslaviji. Slednja to svoje občutje v glavnem skriva.

Nekatere stvari so najbrž vendarle skupne vsem kolektivnim nostalgijam. Njihova poglavitna lastnost se zdi spomin-hrepenenje po varnosti, stalnosti, predvidljivosti in drugih takih rečeh. Pri tem so nostalgije izmuzljive, pogosto tudi plod idealiziranja. Z odmikanjem socializma na primer pozabljamo na diktatorsko partijo, skrite privilegije, oskubljeno demokracijo itd.

Pomembno je, da nostalgija ni samo čustvo za nazaj, povezano zgolj s spomini na lepšo preteklost. Je tudi element spreminjanja v sedanjosti. Čustvovanje gre tako: če je bilo to in to nekoč boljše, zakaj ne bi bilo znova? Hop, dajmo, predrugačimo to.

Nostalgija je lahko torej subverzivna, lahko pa spodbuja pretirano zaziranje v neponovljivo preteklost in vodi v otrplost.

Tako ali drugače, je močan psihološki dejavnik v družbi in politiki. Zato je pomembno, kdo se je polasti, kdo zna z njo bolje ravnati. Levica jo, podobno kot vse, kar je povezano s tradicijo, praviloma podcenjuje. Populisti, demagogi in konservativci bolje razumejo njen pomen, a jo pogosto zlorabljajo. To se kaže tudi v odnosu do slovenskega socializma.

Domnevamo, da v ljudskem spominu prevladujoče ostaja kot obdobje večje varnosti in enakosti. Pri nostalgiji po socializmu ne gre samo za običajno selekcijo spominov – grdi zdrsijo v pozabo, lepi ostanejo. Ta nostalgija temelji tudi na nekaterih dejstvih tistega časa – industrializirali smo se, ureditev se je polagoma mehčala in se dala odpraviti brez usodnih konfliktov, enakost je bila večja.

Z novejšo preteklostjo in s tem tudi z nostalgijo novejšega izvora ravnajo naše stranke zelo arbitrarno. Desnica jo – razen osamosvajanja – v glavnem trga na kosce. Levica dele preteklosti (partizanstvo) hvali, do socializma pa je hladno zadržana. Obe krojita sedanjost tako, da večata prostor za nostalgijo.

Nasploh globalni položaj na Zahodu krepi hrepenenje po dobrih starih časih. Prihodnost je negotova, sedanjost vedno bolj surova. Kot da bi se vračali v površno posodobljen fevdalizem – bogastvo in moč sta razdeljena strahovito neenakomerno, demokracija je tudi zato čedalje bolj sama sebi namen. Hkrati neoliberalni duh časa s svojimi prisilami in lažmi (ostro tekmuj, pa ti bo dobro, brigaj se zase, živi tu in zdaj, živi hitro, da boš doživel več) nostalgijo sproti razbija in jo skuša nadomestiti s svojimi iluzijami. Etablirana politika tak razvoj podpira in si, upajmo, polagoma koplje grob – jeza na sedanjost in nostalgija po preteklosti sta nevarna kombinacija.

Slovenske kolektivne nostalgije ne segajo daleč v preteklost in tudi zelo močne niso. Nimamo velike preteklosti, polne spominov na slavo, moč in bogastvo, kot kaki Francozi, Španci ali Angleži. (Res pa je nekdanja slava, ki se spremeni v klavrno sedanjost, rada tudi vir frustracij.) Imamo svoja dobra obdobja od reformacije prek partizanske vojne do osamosvojitve, a vsa so povezana s pretresi, vojnami, narodnimi razkoli, razočaranji, tako da jih je težko povezati z nostalgijo, tem sladkim koprnenjem. Osamosvajanje bi lahko bilo tak, nostalgičnega spominjanja vreden čas, ko so bile odprte vse možnosti. Vendar je težko predmet nostalgije, ker se je tako hitro spridilo v sedanje stanje. Zato je vedno bolj dojemano kot zapravljena priložnost.

Tako je naša najmočnejša kolektivna nostalgija, ki deloma presega tudi delitve kulturnega boja, v jezo in čudenje gorečih izganjalcev komunizma morda najtesneje povezana s socializmom oziroma časom (poznega) socializma. To ni samo plod njegovih resničnih kvalitet in njegovega idealiziranja, ampak tudi posledica dejstva, da so mnogi zdaj starajoči se ali stari ljudje takrat še tekali za Antonijami in Marijami, začenjali službe in kariere, bili polni življenja. Seveda pa je nostalgija za socializmom tudi izrazit izdelek sedanjosti – časa krize, vedno bolj pasjega kapitalizma, izgubljenih iluzij o idealni Evropski uniji in prihodnosti, ki zbuja nelagodje.

Skratka, s prezentom je nekaj globoko narobe. To pomeni, da ne ustvarjamo dobe, ki bo nekoč v prihodnosti zbujala nostalgijo. Take dobe so malo vredne.