Od Brightona do Calija

Novica, da bosta Will Holland ali Quantic in Alice Russell, glavni faci založbe Tru Thoughts in dva bolj izpostavljena izvajalca britanske težko opredeljive scene prostega sloga soula, funka in še česa, nastopila na letošnji Drugi godbi, in to kar v tandemu, bi bila verjetno bolj pompozna, če se dogodek in cel festival ne bi ujel v sendvič kar dveh ultra pop »spektaklov«, med koncerta Britanke Estelle in Francozinje Zaz.

Quantic in Russllova sta se v ljubljanskem Kinu Šiška ustavila na turneji prve skupne plošče Look Around the Corner, ki je glede na njuno občasno, a odmevno sodelovanje v zadnjem desetletju prišla precej pozno. Na koncertih ju spremlja precej posrečena in pestra kombinacija glasbenikov, zbrana pod imenom Combo Barbaro. Malcolm Catto je verjetno najbolj izkušen britanski funk bobnar, njegov kolega, violinist Mike Simmonds, ki poskrbi tudi za spremljevalne vokale, pa velja za izjemnega godalnega aranžerja.

Quantic že pet let živi v Caliju v Kolumbiji in lokalni slogi, predvsem cumbie, so ključno vplivali na njegove godbe. Tako ni čudno, da je na turnejo povabil tudi južnoameriška mojstra, poskočnega tolkalca in glavnega animatorja nastopa Freddyja Colorada ter veteranskega klaviaturista, ki je Quantica sicer vpeljal v glasbeno sceno Calija, Alfreda Linaresa.

Iz mehkobne, stoodstotne organskosti ploščka je bilo sumiti, da bo koncertna predstava delovala luštkano in nežno, dvome pa je sejala Alice Russell, ki velja za ne le izjemno pevko, ampak tudi za popolno odrsko frajerko, ki se od subtilnega folkaškega barvanja rada hitro zasuka h gromkemu in »pristnemu« soulu črnske gospelovske tradicije. Tako kot na plošči je imela tudi na odru, jasno, glavno vlogo, ki jo je izkušena in vedno suverena vokalistka, odigrala praktično perfektno.

Skupina je tudi sicer delovala izjemno precizno, brez nepotrebnih (latinskoameriških) okrasnih figur, in celo redki inštrumentalni kosi so bili v živo še bolj prepričljivi kot na albumu. Poleg materiala s plošče so igrali tudi malo manj zrnate, a vseeno dovolj mastne komade prvega Quanticovega benda Quantic Soul Orchestra. V občinstvu je bilo očitno kar nekaj dolgoletnih fenov, saj so bili ti, starejši deli deležni glasnega odziva. Holland je tokrat presenetil tudi s harmoniko, ki se je uči šele, odkar živi v Caliju, a to je zanj že kar patološko značilno, saj gre za multiinštrumentalista, ki kamorkoli pride, brska po lokalnih vinilkah in poprime za kak lokalni inštrument.

Uigran in razvejan nastop so sklenili z rahlo nerodno motivacijsko aerobiko, v katero je skušal občinstvo vpeljati tolkalec Freddy Colorado, saj Slovencem že preprosto ploskanje v taktu skoraj pregovorno dela preglavice in radi hitro pademo iz ritma. Sicer pa je multikulti druščina spoj cumbie in soula z nove plošče predstavila tekoče, brez ekshibicij virtuoznosti in v službi sijajne pevke. Še bolj pomembno je, da je dokazala, da gre za same prekaljene obvladače različnih inštrumentov, ki predvsem dosledno mešajo pestre sloge. Od Brightona do Calija.