Grega Repovž

Grega Repovž

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Voljni podporniki

Ta teden so se pokazali vsa beda in resnični interesi sedanje koalicije. Ob objavi vseh padcev bonitetnih ocen? Ne, žal ne. Razen rohnenja, kako so krivi vsi drugi, ni bilo nobenega odziva. Nobene pomiritvene tiskovne konference, kakršno ob objavi takih podatkov takoj skličejo resni premieri. Ker v resnici Janši ni mar za dejanske posledice padajočih bonitet države, bank in podjetij. Ne gre pozabiti na stavek, ki ga je izrekel svojim koalicijskim partnerjem na zadnjem srečanju – da namreč on ne bo tisti, ki bo v imenu Slovenije prosil za pomoč. Ne gre za vsebino, ta človek pazi na svojo podobo. Na svoj ponos.

Za to koalicijo je bilo bolj pomembno od navedenega prisiliti v odstop direktorja policije – pa čeprav je to tisti direktor policije, ki ima tudi zaradi reorganizacije pod prejšnjo vlado izjemne rezultate. Janko Goršek je imel pač dovolj, človeško razumljivo. Še bolj razumljivo postane, ko se zavemo, da je imel opravka z ministrom za notranje zadeve Vinkom Gorenakom, tem kot iz stripa vzetim strankarskim aparatčikom, vernikom vodje.

Že od nastanka koalicije je bilo jasno, da bosta za premiera, zaradi mednarodne korupcije v primeru Patria, obravnavanega v treh državah, bistveni tarči tožilstvo in policija, takoj za njima pa tudi sodna oblast. Dva organa sta zdaj že spodsekana.

Namenoma ne pišemo o odgovornosti SDS. Lomastenje po neodvisnih organih sta omogočila Gregor Virant in Karl Erjavec. Goršek je zato njuna žrtev. Tako kot tožilstvo, katerega neodvisnost sta žrtvovala za svoje ambicije. A Goršek ni njuna edina žrtev. Njuna žrtev so tudi upokojenci, ki so jim ideološko odvzeli pokojnine. Njuna žrtev bo tudi javna RTV, ki jo zdaj naskakuje ta koalicija. Za daljšanje seznama nam ni treba skrbeti. Naslednji meseci bodo meseci menjav.

To je oblast, ki jo imamo. To so razmere, v katerih živimo. In če ne bi bilo krize, bi bili resnični nameni oblasti bolj vidni – gospodarske razmere v državi jih potiskajo v drugi plan.

Jasno pa postaja tudi, da s to vlado Slovenija ne bo izšla iz krize. V resnici je vlada pred nami že razgaljena. Vse, kar je vedela, vse, kar zna, je že pokazala. Varčevalni sveženj je njen največji fiasko in v tem trenutku tudi vir zbeganosti – do tu ji je namreč neslo in danes ne razume, da ni bilo to njeno veliko rezanje, v katero je verjela, pospremljeno z bučnim tujim aplavzom. Seveda so vse tiste, ki so opozarjali, da to ni rešitev, da se je povsod izkazalo za napačno zdravilo (sic!), že v času priprave varčevalnega svežnja odrinili in diskreditirali, njihove ideje pa razglasili za neumne.

In ravno zato bodo naslednji meseci postali čas reševanja lastnih podob in le še zasedanje položajev v državi – skrbijo le še za to, da bodo pristali čim bolj na mehkem in s čim manj praskami. Jaz ne bom prosil za pomoč, je rekel Janša. Premier in njegova stranka sta prav zato postala tako nervozna – zato zdaj napadata kot pobesneli pes vsakogar, ki ju le potencialno ogroža; zato nenadoma prihaja do izraza njuna nrav. Prepričani so bili, da jim bo varčevalni sveženj prinesel politični mir, celo legitimnost, ki jim manjka zaradi načina, kako so obrnili volilne rezultate – in tudi od zunaj se je tako zdelo. A so se tudi pesimistična pričakovanja, da se bo namreč varčevalni sveženj izkazal za neučinkovitega do konca leta, izkazala za optimistična. Ukvarjali so se z napačnimi stvarmi, niso poslušali, da so bistvene banke (ki potrebujejo pravo dokapitalizacijo), da gospodarstvo lahko deluje le, če bo bančni sistem deloval, izgubili nadaljnjih deset mesecev. Vse je obstalo.

In zdaj? Vprašanje je, kako dolgo bo to mučno obdobje trajalo. Kako dolgo bo trajalo plenjenje, če dejansko mislijo prepustiti oblast? Kako dolgo bo trajal boj za oblast, če je ne mislijo zapustiti? Kako zelo globoke izredne razmere želijo ustvariti, da bi s tem prikrivali dejansko stanje?

Smo v tveganem času.

Ta oblast bo iskala krivca, na katerega bo kazala. Ta oblast, ta premier, vidi le čast in ponos. Na to je najbolj občutljiv. Ko takšni ljudje padajo, so najbolj nepredvidljivi. Sploh če je njihov padec lahko boleč za vse, ki so del njegove zgodbe. In enkrat smo padec tega človeka že videli in občutili. Tokrat se padec lahko razvije v kalvarijo.

A brez voljnih koalicijskih partnerjev bi bila Janša in SDS v opoziciji. Janševa dejanja so njihova volja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.