Grega Repovž

Grega Repovž

7. 9. 2012  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Čao, Metelkova

Ena najlepših zgodb sodobne Slovenije je zgodba o Metelkovi. Seveda se je tudi ta zgodba začela s preklicano obljubo in lažmi. Vlada je pred točno dvajsetimi leti tretjino nekdanje vojašnice namenila Mreži za Metelkovo, pobudi 300 umetnikov in članov raznih subkulturnih društev. Bila je res odlična poteza, takrat smo v Sloveniji še razumeli, za kaj gre pri vsem skupaj in kaj tvori državo.

Žal jih je potem mestna konservativna oblast poskušala izigrati. Zavlačevali so, niso in niso jim predali prostorov. Še več: mesto je skrivoma najelo skupino delavcev, ki so demolirali stavbe, da bi na koncu kulturniki lahko le še ugotovili, da sicer imajo svojo tretjino vojašnice, a je vse tako uničeno, da tam ne morejo biti. Na srečo so pobudniki Metelkove za to res podlo ravnanje mesta izvedeli in nato 9. septembra 1993 zasedli območje. Zgodba je znana.

Metelkova je 19 let kasneje še vedno eno od družbenih središč Slovenije, njena trdoživost je neverjetna, ostala je v resnici točno tisto, kar je bila.

In čeprav so naslednja leta seveda prinesla spore, pa vprašanja o namenu, pa seveda zgražanja, je Metelkova danes vseeno nekakšen »konzervat« nastanka Slovenije. Slovenija je bila utemeljena tudi na teh alternativnih gibanjih in malih, nato združenih uporih, ki nikoli niso znali izstaviti računa za svoja dejanja in si niso nikoli izdali dragocenih monografij. Čeprav so umetniki, gibanja in društva, ki tam bivajo danes, morda drugi, drugačni in z novimi ali spremenjenimi pogledi na svet, je v tem malem prostoru skrita prav tista drobna skrivnost o nastanku te države. V kakšnem smislu? Danes, ko so nastanek demokracije in potem države ukradli neki drugi ljudje, se namreč pozablja, da je bilo zahtevati demokracijo in človekove pravice takrat v resnici pozitivno in veselo dejanje in ravnanje. In da so bili ti ljudje predvsem ljudje veselega, pozitivnega duha. In tega niso delali za denar. Ne mislimo zgolj na alternativna gibanja, ki so pomenila pomemben del celotnega gibanja, ampak tudi na vse druge. In to je tisto, česar Metelkova in tamkajšnji ljudje niso izgubili: neko prešerno veselje do nekih družbenih dejanj, skupnih ciljev. Pri čemer gre seveda hkrati za najbolj individualno cono sploh.

Pa je ni bilo ne lahko vzpostaviti, niti jim danes ni lahko.

In zato je danes pogled z Metelkove v resnici čuden. Vmes se je vse okoli nje razvijalo, raslo, vidno napredovalo, cela država je bila proti njej en sam razvojni bum. Metelkova pa je družbeno, kulturno in tudi fizično ostala malodane enaka. Drobno se je spreminjala, v okviru zmožnega, in danes je tam, nič ne more izgubiti, je avtonomna, v resnici prosta bremen, bremen nujnega razvoja. Danes pa je tisto okoli nje drugačno. A kaj se je zgodilo: država, ki je tako izjemno rasla in napredovala okoli nje, je danes videti kot kraj obupa in opustošenja. Ne govorimo o fizičnem, o stavbah, čeprav so morda te v resnici najbolj nazoren prikaz preostale Slovenije, ki se je znašla v nekem zamolklem obupu in depresiji. Prazne in nedokončane stavbe so tudi najbolj trd prikaz stanja, tako v Španiji kot v Sloveniji. Najbolj trd prikaz razvojnih napak in utvar. Najbolj nazoren prikaz napačnih poti k zadovoljstvu in sreči. Saj za to je šlo pri tem hlastanju, kajne?

Ampak zdaj vsi že vemo, intimno je v resnici vsem jasno. Le pobrati se svet zunaj Metelkove ne zna. Zato je bil tako pretresljiv stavek ekonomista dr. Jožeta Mencingerja v torek v Odmevih na nacionalki, ko je rekel, da smo bili leta 1990 v tej državi v slabšem položaju, a ni bilo tega vzdušja, ki danes vse duši in hromi.

Metelkova je zgled, kako se lahko z malo ali nič naredi izjemno. Morda ne pompozno, morda ne glamurozno, izjemno pa. Rušilec, ki ga je v poznem poletju leta 1993 najela ljubljanska mestna oblast, je bil res vandalski. Po stavbah so bile luknje, na eni strani je bila naluknjana streha, na drugi zrušeni podporni zidovi, na neki stavbi izruvana vrata in pol stopnic. In metelkovci? Lotili so se dela. Nič niso imeli, svoje prihranke, nekaj malega donacij. In nato so jo počasi in pazljivo urejali, po malem, kakor je pač šlo, zato danes, naj je še tako skromna, tako skrbijo zanjo. In zato je Metelkova še vedno zgodba o uspehu. In hecno, dober zgled.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.