Različni obrazi duhovščine

Bernard Nežmah

7. 9. 2012  |  Mladina 36  |  Pamflet

Potem ko je »Delo« senzacionalistično objavilo pripoved gospoda Petra Stelzerja, da je kardinal Franc Rode njegov oče, se postavlja vprašanje, ali je osrednji med serjoznimi časniki ravnal kot rumeni, bulvarski tisk. Če sprejmemo argument urednikov, da so se lotili zadeve preudarno in premišljeno, velja pogledati kontekst poročanja.

Na inavguralni dan objave škandala smo bralci dobili zgodnjo polovico naslovnice z velikima fotografijama njihove ekscelence in domnevnega sina s spremnim tekstom podanim s strani tedaj še Petra S. in s kardinalovo zahtevo po prepovedi objave takega pisanja.

Naslednji dan je kardinal prek odvetnice privolil v test DNK, toda članek na zgornji polovice naslovke se ni začel v obliki »Kardinal zanikal očetovstvo, pripravljen na test DNK«, ampak je znova izpostavil gospoda Petra: »Rode pravi, da moja mati laže«.

Čez dva dni je naposled tudi kardinal dočakal naslovni stavek: »Rode predlagal test očetovstva«, toda članek je bil tokrat znižan že na spodnjo polovico prve strani.

Evidentna diskrepanca – ko je akter Peter, so članki udarni, ko je akter kardinal Franc, je članek že sramežljivo minoren. Njegove besede, da je pripravljen na test kjerkoli in kadarkoli, niso v časniku dobile statusa velikega naslova.

Če je interes razkritje zadeve same, potem bi pač pričakovali enakovredno obravnavo obeh udeležencev »očetovskega disputa«. Še več, ko je iz arene medijskega spopada za nekaj dni poniknil Peter Steltzer, je tudi tema izginila z naslovnic.

Če se časnik vnaprej postavi na eno stran v subtilni zadevi, je potem tudi kritika o njegovem senzacionalizmu povsem racionalna, reakcija škofa Štumpfa, da hočejo mediji uničiti cerkev, pa dobi smiselno podlago.

Vendar pa ta moralna vprašanja in iskanje domnevnega očeta postanejo drugorazredna družbena tema v primerjavi z medijskim razkritjem, da je NLB podelila za več kot 2 milijardi slabih posojil. Poročilo »Banke Slovenije«, ki je pricurljalo v javnost, razgalja, da so bančniki, natančneje banksterji podeljevali deset in več milijonska posojila na lepe oči, brez ustreznih kritij iskalcev kredita. Čista oblika bančnega kriminala.

Toda šokantno ni toliko samo spoznanje kot nekajletna doba, ki je bila potrebna, da so rabote prišle na dan.

Sodišče je v istem dnevu obsodilo Bineta Kordeža in njegove pomočnike na zaporno kazen in milijonsko finančno plačilo zaradi protizakonitih potez pri lastninjenju »Merkurja«. Kriminalistom in tožilstvu je zdaj prvič uspelo doseči sodni epilog gospodarskih mahinacij tajkunskih dimenzij. Po dvajsetih letih obstoja Slovenije, kar priča o sistemski korupciji države. Ta je namreč potrebovala dve desetletji, da je organizacijsko in kadrovsko postavila tako močen preiskovalni aparat, da se je bil sposoben soočiti z magalomanskim poslovnim kriminalom.

Tožilec Jože Kozina je postal junak novega časa, ki spominja na legendarnega milanskega tožilca Del Pietra izpred desetletja. Strah vsemogočih poslovnih prevarantov, da bi končali v zaporu, je namreč eden močnejših garantov za delovanje pravne države.

Ena izmed definicij držav v razvoju je namreč prav nedelovanje državnega aparata, ki ustvarja splošno verovanje, da je visoki kriminal nedotakljiv.

Toda obstaja še drugačen tip kriminala, okoljski kriminal, ki pa ni niti resna medijska tema. Pomislimo samo na del celjske kotline, ki je tako devastiran, da je prehranjevanje s tam rastočo zelenjavo življenjsko nevarno. Ustava zagotavlja ljudem zdravo okolje, toda dejstvo, da so določene tovarne fatalno uničile zemljo, ni doseglo tožilskega pregona.

Konec koncev je v posmeh vsem ravnanje županov, ki ne storijo nič, da bi spravili kvaliteto zraka v mestih v sklad z zakonskimi normativi. Zato je prav neverjeten odlok mariborske občine, ki je prepovedala promet v delih mesta za avtomobile z ekstremnimi škodljivimi izpuhi. Ker gre za manjši delež starih avtov, bi lahko rekli, da je to le gledališki spektakel, takorekoč del projekta evropske prestolnice kulture. Vendar pa so mariborski veljaki zastavili reč bolj verodostojno, saj so napovedali, da bodo spremembe onesnaženosti skrbno proučevali in po potrebi napovedali še nadaljnje ukrepe. - Zgled, da se vendarle da kaj storiti.

Če se vrnemo k cerkvenim temam, kot je izgon nadškofa Urana iz Slovenije. Pred osemdeseti leti je dal kralj Aleksander aretirati predsednika ljudske stranke Antona Korošca in ga poslal v internacijo v Vrnjačko banjo. Slovenski časniki takrat niso protestirali, tudi ljudstvo in Korošec ne. A kaj je počel politični prvak, ki je bil obenem duhovnik?

V Vrnjački banji je začel maševati in se družiti z domačini; v kratkem času postal tako popularen, da so ga večkrat premestili, na koncu na otok Hvar. Ob sebi je imel dva agenta, ki sta ga vseskozi nadzorovala, toda on se je vključil v tamkajšnje življenje, začel voditi priložnostne turiste po mestu, slovenski dopustniki pa so si na potovanju po Dalmaciji kot znamenitost postavili obisk pri Korošcu. Na koncu je kralj Aleksander obupal in ga sklenil izpustiti iz internacije, vendar so ga prej pokosile atentatorske krogle v Marseillu.

Torej, če si predstavljamo nekoč največje slovensko mesto Trst, v katerega bi prišel izgnani nadškof, ki bi na sprehodih po mestu zbiral okoli sebe svoje privržence in dal še dodatno težo slovenski manjšini v Italiji!?

Upor je lahko tudi dejaven.