Grega Repovž

Grega Repovž

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Tako pravični

Naj se zdi gesta prijazna, človeška in v svojem bistvu najbolj naravna, ga je ljubljanski župan Zoran Janković seveda v svojem nezgrešljivem slogu spet polomil, ko je zapovedal sneti lisice s 43 avtomobilov pred ljubljanskimi Stožicami. Kakor je seveda res, da bi sicer mediji poročali o grozljivki v Stožicah, kjer so nič hudega slutečim obiskovalcem koncerta najprej prodali karte za koncert, za vogalom pa so jih čakali Jankovićevi mestni redarji in jih oglobili in jim na avtomobile nadeli lisice.

Ampak to zgoraj je zapisano znotraj naše slovenske obsedenosti s prav, ne prav, se sme, ne sme, je zakonito, ni zakonito, obstaja uredba, ne obstaja, je kršil, ni kršil. In je seveda znotraj te obsedenosti to edina prava reakcija. Z njo namreč dokazujemo svojo nepristranskost, svojo domnevno zavezanost popolni pravičnosti.

Vsebino smo namreč že zdavnaj prepustili formi, forma sama nam zdaj določa stališča. Tako je domnevno lažje. Pa ni: ne pravično, ne nepristransko, ne prav, na dolgi rok pa je frustrirajoče in seveda popolnoma nenaravno. Razlog za takšno ravnanje je seveda politična polarizacija, zaradi katere ne izrekamo več svojih dejanskih mnenj, ampak se poskušamo še pri najbolj nepomembnih mnenjih čim bolj nasloniti na kakršnokoli bilko, ki jo lahko najdemo v zakonih, uredbah itd. Ali kot pravi rektor ljubljanske univerze dr. Stane Pejovnik: »Kjer je politična polarizacija na dve struji tako huda kot pri nas, si zelo hitro izpostavljen političnim očitkom. Eden od možnih izhodov, katerega je žal izbralo tudi naše sodstvo, pa je, da se striktno držiš procedure.« In cela država je, v vsesplošnem poskušanju, da bi odvrnila vse sume o ideološki pristranskosti vsake in vsakokratne odločitve, sproducirala noro zapletene postopke.

Vsi odločevalci zato presojajo samo znotraj forme in izpolnjenih formalnosti. Da jim ne bi kdo očital, da so kaj naredili zaradi pristranskosti. Ne gre le za izrekanje mnenj. V tej državi prav zaradi malodane paničnega strahu pred morebitnim očitkom o pristranskosti ogromno odločitev preprosto stoji. Mar ni sodstvo v svoji okamenelosti res največji dokaz, kaj smo si naredili?

Seveda s tem ne trdimo, da bi moralo biti v resnici vse prepuščeno stihijskemu opredeljevanju. A našo obsedenost z normiranostjo vsega nam pokaže že zakonodaja sama: kdor je kdaj pogledal kakšen tuj zakon in ga poskušal primerjati s slovenskim na istem področju, se pogosto ni mogel načuditi nenatančnosti na primer nemške zakonodaje: nekaterih stvari, ki izhajajo iz neke naravne poštenosti in naravnosti, navad in ustaljenih procedur, v zakonih preprosto nimajo napisanih. Ker ni potrebno, ker se pač ve, kaj je prav, ne glede na politično barvo odločevalca, hkrati pa so odločitve v veliki meri pač prepuščene odločevalcem samim. Pri nas pa smo avtoriteto odločevalcev zbili na minimum – nobenega mnenja ne smejo odražati. Od ustavnega sodišča naprej.

Saj ne govorimo o nečem novem. Že leta 2008 je Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, govoril o tem, da ljudje sicer imajo mnenja, nimajo pa več prepričanj in občutka za to, kaj je logično in pravično. In seveda je s tem izpostavil, da prav zato sami odločevalci nimajo več nobene avtoritete. In to je utemeljil prav s primerom sodnika: »Profesor Hamson iz Cambridgea mi je pripovedoval o dogodku, ki se je zgodil po vojni v stari palači, na osrednjem kazenskem sodišču v Old Baileyju v Londonu. Tam so na vrhu razpravnih dvoran steklene strehe, da vanje prihaja naravna svetloba. Nekega dne sodnik zaradi hrupa vojaških letal v dvorani ni mogel slediti procesu. Naročil je sodnemu slugi, naj takoj telefonira na ministrstvo za obrambo, da naj Royal Air Force takoj preneha s preleti letal, ker ga motijo pri izvrševanju pravice. In so takoj nehali.«

Kako globoko smo v tem iskanju proceduralnih podlag za mnenja in odločitve zašli, je najbolj nazorno pokazal bančnik dr. France Arhar, ki je nedavno v Odmevih prav jezno povišal glas, rekoč, pa saj so krediti brez zavarovanj vendar najboljši krediti. Voditeljica je zajela sapo. Kako to, če pa Slovenija že tri leti sledi kreditom brez zavarovanj? Kako popolnoma tuja je v teh krajih zvenela njegova obrazložitev, da banka najboljšim komintentom pač zaupa in da od njih ne zahteva nobenih dodatnih zavarovanj. To je pač normalno. To je normalni svet. Pri nas pa politiki mahajo s spiski kreditojemalcev, za katere banke niso pridobile zavarovanj.

Je torej prav, da je Janković odredil, naj snamejo lisice s tistih avtomobilov? V resnici je šlo le za gesto dobre volje. In zgolj to. Sicer prijazno, a tudi nepomembno gesto. Zaradi katere ni Janković nič boljši ali slabši župan. In ki nima čisto nobenega vpliva na naša življenja. In ta država ne bi bila prav nič bolj pravična, če tistim ljudem ne bi sneli lisic. Pravičnost pač ni matematično preštevanje ali pa izpolnjevanje proceduralnih norm.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.