Janko Lorenci

Janko Lorenci

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kolumna

Tihi sodniki

Veliko preurejanje pravosodja

Država brez trdne pravnosti je kaotična, prepuščena arbitrarnosti oblasti, lovišče močnih in surovih. Prvi varuh pravnosti je pravosodje, se pravi zlasti sodišča, ki jim material za sojenje dostavljajo tožilstva in policija. Ves ta aparat je zdaj v primežu oblasti, predvsem SDS.

Začelo se je s prenosom tožilstva v pristojnost notranjega ministrstva, nadaljuje se s kadrovskimi zamenjavami, jemanjem avtonomije, iskanjem notranjih kolaborantov, se pravi gorečnežev SDS ali stremuhov, ki se hočejo povzpeti s pomočjo politike. In tudi s pripravljanjem organizacijskih sprememb v policiji, tožilstvu in sodstvu, ki bi dale šefom teh treh področij večje pristojnosti, nato pa bi bile uporabljene tudi za njihovo zamenjavo, češ da so spremembe take, da so potrebni novi kadrovski razpisi. Ti bi prinesli prave ljudi na prava mesta in uvedli poveljniško linijo na področju, kjer to nikakor ne gre (sodniki in tožilci so pri svojem delu samostojni).

Prvi policist Goršek je zaradi pritiskov že odstopil, »Fbi« bo izgubil avtonomnost, pripravlja se teren za zamenjavo generalnega tožilca Fišerja. Poglavje zase je Janševo nezaslišano poniževanje sodstva; na obravnavah v zadevi Patria se pojavi le, kadar se mu ljubi sprehoditi do sodišča.

Tudi ta škandal priča, kako zelo našemu pravosodju manjka samozavesti, včasih pa tudi občutka za spodobnost, kot kaže zadnja afera s stečajnimi upravitelji. Nesamozavestno sodstvo se po malem klanja politiki, ne sodi tako, kot mu narekujeta duh ustave in družbena pravičnost, in nasploh slabo brani pravnost, zaradi katere sploh je. Tožilec in sodnica, zaslužna za nedavno obsodbo Bineta Kordeža, sta bolj ali manj izjemi, primera individualnega poguma, ki je vse pohvale vreden, a ne more nadomestiti kolektivne samozavesti celotnega ceha.

Res pa jo lahko pomaga spreminjati. Tudi sodnica, ki sodi Janši, lahko še vedno popravi svojo sramoto in da premiera, ko se bo naslednjič norčeval iz nje in avtoritete celotnega sodstva, privesti s policijo. (Celo nekaj zadoščenja bi tako doživela.) Iz enakih razlogov Goršek ne bi bil smel odstopiti brez odpora in molče, ampak bi bil moral Gorenaka, to karikaturo spodobnega ministra, prisiliti, da ga odstavi. Nastal bi hrup, potrebno bi bilo pojasnjevanje, marsikaj bi se razkrilo in delovalo vsaj malo preventivno. Tudi vrhovni tožilec Fišer je prepozno spoznal, da tihi, pasivni odpor proti nasilju take oblasti zaleže malo ali nič.

Skratka, nobeden od tistih, ki so krivično odstavljeni ali pod pritiskom, se ne bi smel vdati brez odpora. To bi bilo zanje častno, za celoto pa koristno. To seveda ne velja samo za pravosodje.

Gotovo pa bi bile bistveno učinkovitejše kot primeri individualnega poguma in odpora usklajene akcije celotnega pravosodja in tudi ustavnega sodišča. Kot smo že zapisali: Petrič, Masleša, Fišer ne bi smeli zatiskati oči pred velikim preurejanjem in uničevanjem pravosodja. Na drastično ravnanje oblasti je treba drastično reagirati. Vrhovi pravosodja bi morali zagnati preplah, alarmirati javnost, zmernejše dele koalicije in tujino. To je edina pot, da bi sodstvo zavarovali, mu dali nekaj avtoritete, svojim moštvom pa vlili nekaj samozavesti.

Toda potem vse tiho je bilo. Prva moža tožilstva in vrhovnega sodišča se na pritiske vendarle odzivata kolikor toliko kritično, Petrič, predsednik ustavnega sodišča, pa prav sramotno molči. Enako kot pravna stroka, s povsod prisotnim Mirom Cerarjem na čelu, ki rad modruje o posameznostih, celote pa noče videti. Pirnat je bistveno bolj kritičen. Mlačni so tudi odvetniki.

O vlogi koalicijskih partnerjev pri uničevanju pravosodnega trojčka se ne splača govoriti – pajdaši SDS so in nič več. Bistveno bolj aktivna bi morala biti tudi opozicija, če že trdi, da je demokratičnejša in bolj pravnost spoštujoča kot SDS. Poglavje zase je EU, ki nas čedalje manj varuje pred notranjimi demoni. Najprej zaradi krize, v kateri ji je mar samo še ekonomija. Drugič, ljudske stranke, ki v EU še prevladujejo, slepo ščitijo svoje lokalne člane in varovance, ti pa jim morajo zato vračati usluge, recimo poceni kaj prodati. Tretjič, EU v glavnem podpira neoliberalni razvoj, ki ga zvesto zastopa tudi Janševa vlada. Toda če bi dobila dovolj močna opozorila iz Slovenije, in to zlasti od pravosodja samega, bi se hočeš nočeš morala odzvati.

Položaj je toliko bolj moreč, ker bi se sodstvo lahko začelo prebujati. V ospredje prihaja gospodarski kriminal, vedno neprijeten tudi za politiko, velika imena niso več nedotakljiva, tu je spodbudna sodba o nedopustnem omejevanju svobode govora zaposlenih. Toda potencialna renesansa pravnosti bo v kali zamorjena. Načrt SDS je brezobziren in preprost: trojček policija-tožilstvo-sodišča, ki lahko dobro deluje samo kot celota, bo razbit. Najranljivejša sta policija in tožilstvo. Ko bosta pod trdnim političnim nadzorom, nekje tam, kjer sta bila v komunizmu, bosta filter, ki bo na sodišča prepuščal samo nenaše, sovražnike in nepokorne.

Pravosodje bo tako še bolj izgubilo samozavest, beg dobrega kadra se bo nadaljeval, resen pregon gospodarskega kriminala se bo ustavil, še preden se je dobro začel. O preganjanih bo kot kak CK selektivno odločal vrh SDS. Uničevanje avtonomije pravosodja spada v njeno strategijo uhajanja slehernemu nadzoru.

Priložnost za okrevanje pravnosti bo spet enkrat zamujena. Postali bomo še malo bolj kavbojska, še malo bolj spodjedena država. Taki državi ne morejo pomagati nobene reforme, ker je gnilo jedro.

Zato zaženite preplah, sodniki, tožilci, policisti, odvetniki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.