Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Pamflet

Spomin na 2012

Ali bi lahko zgodovina tekla drugače?

Politiki delajo napake in izrekajo stavke, zaradi katerih jim je potem mesece žal, da so jih bleknili. Toda malokateri kiks je tako usoden, kot je bil dogodek 21. decembra 2011, ko je Borut Pahor kandidiral za predsednika parlamenta, njegov tedanji zaveznik Zoran Janković pa ga ni hotel podpreti in mu je zoperstavil svojo kandidatko. Še isti dan je to izkoristil Gregor Virant, ki je bil ad hoc izbran za prvega moža skupščine, mesec kasneje pa še Janez Janša, ki se je namesto prvaka Pozitivne Slovenije zavihtel v premiersko palačo. To je bilo vidno že na oko. Takrat je predsedoval Sloveniji Danilo Türk, ki se je zdel nepremagljivi predsedniški kandidat. Ko bi Janković po svoji parlamentarni zmagi podprl Pahorja, bi ta mirno načeloval parlamentu in jeseni 2012 bi gospod Türk dobil še drugi mandat predsednika države.

Ena sama poteza, ki je kot domina sprožila serijo porazov. Drobna značajska lastnost, kot je aroganca do šibkejšega, je iz zmagovalca volitev 2011 naredila botra velikih porazov. Vsekakor dogodek, ki se je zapisal kot unikaten v moderno slovensko politično zgodovino.

V dobrih dveh desetletjih državnosti se je zvrstilo kar lepo število različnih vlad: od Peterletove, štirih Drnovškovih, Bajukove, Ropove, Pahorjeve in dveh Janšinih. Izvoljena vlada je vedno pomenila bolečino za poraženo opozicijo, ki je kajpak vsakič nastopala s filipikami v državnem zboru. Toda pravilo demokracije je bilo samoumevno – poslanska večina je s svojim glasovalnim strojem sprejemala zakone, pa naj so opozicijski poslanci še tako protestirali. Veljalo je načelo, da vlada pač vlada, opozicija pa sešteva njene napake in se pripravlja na nove volitve, ko bi sama prevzela oblast in sprejemala drugačne zakone. Leto 2012 pa je prineslo novo retoriko, po kateri je nedopustno in avtoritarno, če vladna večina ne poišče konsenza opozicije in sindikatov. Ni zadoščala pripravljenost na pogajanja in spremembe posameznih členov; kot »demokratična« poteza je bila postavljena zahteva, da morajo biti ključni zakoni sprejeti praktično soglasno. Vladajoči koaliciji se je spodbijala pravica, da s svojo poslansko večino vlada tako, kot so pred njo samoumevno počeli dvajset let. Diktat hipnosti je premagal projekcijo štirih let, ki je standardni okvir politične ureditve. Še več, če so bile izredne volitve poprej pojem, ki je izhajal iz volje večine poslancev, da predčasno končajo mandat, so naenkrat postale politični slogan, ki so ga izrekali vsakodnevno, od medijev pa do prvega predsednika države Milana Kučana.

Potem pa se je pojavila facebook revolucija, ki je začela pozivati na vseslovensko vstajo. Njen najbolj prodorni glas je zahteval – zamenjajmo politično elito z boljšimi, bolj poštenimi in modrejšimi. Toda, kako izbrati boljšega, bolj poštenega in modrejšega? Z glasovanjem na facebooku? S čimer vzameš pravico izbire tem, ki ne klikajo na spletnih straneh. Pred letom 1945 so tekle desetletne borbe za pravico žensk, da tudi one volijo na volitvah, zdaj smo padli v paradoksalni čas, ko je treba braniti pravice državljanov, ki se ne udejstvujejo na spletnih forumih.

V Mariboru je odstopil nepriljubljeni župan, skupina državljanov pa je predala zahtevo mestnim svetnikom, da naj tudi oni nemudoma odstopijo. Ti se seveda lahko umaknejo in razpišejo nove volitve. Kaj pa če bo rezultat na las podoben prejšnjim volitvam? Ali drugače, kaj pa če bodo novi čez leto postopali natanko enako kot so njihovi predhodniki? In še naprej – bo to postal novi modus politike, ko bo skupina protestnikov prišla na magistrat in od občinskih oblastnikov zahtevala, da takoj odstopijo?

Bes upora je sicer realen, saj v oči bijejo številne korupcije in malverzacije, medtem ko politični, podjetniški in finančni oblastniki vladajo naprej, ne da bi inšpekcije in sodniki sankcionirali njihove rabote.

Pred leti je z »Vegradovega« nezavarovanega gradbišča padel v smrt zidar, gibanja na »Metelkovi« so ostro protestirala, politika in javnost pa sta ostala pišmeuhovska. Ni bil edini, desetine delavcev je pomrlo med delom, a nismo slišali za en sam primer, ko bi na sodišču obsodili ignorantske menedžerje.

Fenomen odsotne roke pravice je postal standardna podoba Slovenije. Ljudje zrejo, kako kriminalisti izvedejo akcijo zoper nezakonita početja ljudi moči, potem pa se leta ne zgodi nič. Vrh sodstva v tem ne vidi problema, zanje pravna država deluje že s tem, da so postopki v teku, četudi neskončnem.

V Franciji so takoj po osvoboditvi sodišča preganjala kolaboracioniste, ki so sodelovali z nemško okupacijsko oblastjo. Avgusta 1945 so med drugim obsodili publicista Reneja Gerina, ker je redno objavljal svoje članke v uradni reviji »L’Oeuvre«, v kateri je ostro nasprotoval vsakršnemu uporu zoper okupatorje. Dobil je osem let zapora, toda potem ga je vzel v bran Albert Camus. Protestiral je pisatelj, kasneje nobelovec, ki je sam med vojno urejal in pisal v ilegalni časopis »Combat«, v katerem je vse Francoze pozival na skupen upor proti nemški okupaciji. Kako???

Camus je izpostavil, da je bil Gerin dosleden pacifist, ki je konsekventno nasprotoval vsakršnemu nasilju, za svoj delikt pa je dobil tri leta daljšo zaporno kazen kot vichyjevski funkcionar Charles Albertini, ki je rekrutiral Francoze v vojaške enote proti boljševizmu. Zahteval je revizijo postopka. Ne le zato, da bi človeka odrešil nesorazmerne kazni, ampak, da bi zaščitil Sodišče. Ugled sodišča, ki se na kaže v slepi veri, da je sodstvo pravično, ampak skozi konkretne sodbe, ki mu ustvarijo ugled.

In slovenske vstaje? V zgodovino se bodo zapisale, če jim uspe premakniti perspektivo skozi zahteve, da poleg kriminalistov in deloma tožilcev začno delovati tudi inšpekcijske službe in sodstvo z odločbami in sodbami, s katerimi sankcionirajo notorične malverzacije in si ustvarijo družbeni ugled.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.