Šušteršič ima prav

Če vlada sama ne ve, kaj je, pa državljani vse bolj vedo, kaj ni

Ustavno sodišče je lani pred božičem zaustavilo možne referendume o državnem holdingu in slabi banki, potem je KBC napovedala, da prodaja državi delež v NLB po simbolni ceni. Argumenti US so bili bolj politični kot strokovni, z njimi je bolj podprlo politiko vlade kot dobre rešitve v imenu državljanov. Slovensko gospodarstvo, podjetja in banke, je prezadolženo in potrebuje dodaten kapital. Prestrukturiranje podjetij in bank je zato povezan proces, toda vlada tega očitno ne razume. Zato je njen predlog sanacije bank ekonomsko problematičen in politično poguben.

Ustavno sodišče se je v presoji obeh zakonov o Slovenskem državnem holdingu in zakona o ukrepih RS za stabilnost bank nekajkrat sklicevalo na ekonomske argumente. Ugotovilo je, da zavrnitev zakonov lahko privede do poslabšanja bonitetnih ocen, višjih stroškov zadolževanja in celo izgube ekonomske suverenosti. Ključen dokaz njegove argumentacije je potem postalo znižanje pribitkov na obrestne mere državnih obveznic ob koncu leta. Ni težko dokazati, da je US tokrat bolj sledilo političnim interesom vlade kot ekonomskim pravicam državljanov.

Najprej je za poznavalce in celo varuhe institucij sila nenavadno, če merila institucionalnih sprememb vežejo na kratkoročne borzne kazalce. Očitno ne razumejo logike ne prvih ne drugih, njuno povezovanje pa je teoretsko nesmiselno in praktično absurdno. Drugič, presoja pravno- ekonomskih argumentov v vladnih zakonih ni mogoča, ker ni jasna operacionalizacija sanacije in vključevanja bank v reševalno shemo. Če bi po podobni analogiji negativnih sklepanj sedaj okrivili vladne namere, bi bil lahko sklep US ravno nasproten. Tretjič, zamišljena vladna sanacija prinaša visoke fiskalne stroške, kajti država prevzema obveznosti in tveganja, poplačilo pa je negotovo in časovno neopredeljeno. Perverznost sklepanja US je ravno tu najbolj vidna. Vladna rešitev dejansko ogroža predvidljivo fiskalno stabilnost države in ne nasprotno.

Ponujena vladna rešitev je sicer možna, toda velja za eno slabših vsebinskih alternativ. Vlada očitno meni, da je slabe terjtve bank smiselno prenesti na eno mesto, da bodo očiščene banke potem bolje delovale in da bo na koncu s pametno in hitro prodajo država najhitreje poplačana. Celotna operacija je ocenjena na štiri milijarde evrov. V programu ne bo bančni sistem, temveč zgolj tri banke v državni lasti, vse naj bi bilo izpeljano hitro, učinkovito in transparentno, kar so bile tudi zahteve visokih predstavnikov MDS in EK. Ker bodo dokapitalizacije manjše, sanirane banke pa hitro aktivne, bo javnofinančno breme sanacije bank manjše.

Sanacija podjetij je torej pogoj za ozdravitev bank, toda s tem se nihče v državi aktivno ne ukvarja. Banke v sanaciji pa so v večinski državni lasti, zato država z njimi rešuje samo sebe.

Toda vlada s tem ne rešuje pravzaprav ničesar. Banke bodo kratkoročno še vedno potrebovale dodaten kapital zaradi strožjih meril glede kapitalske ustreznosti bank in novih regulacijskih pravil. Banke so po vseh podatkih solventne, zato javnofinančno čiščenje njihovih bilanc ni ključno za njihovo kreditno sposobnost, bo pa zagotovo drago in po domačih in tujih izkušnjah bolj problematično. Banke bodo še naprej krčile svoj kreditni potencial, ker se znižujejo depoziti in povečuje izpostavljenost bank do države. Slabe terjatve v bančni aktivi se namreč povečujejo s poglabljanjem krize in odhajanjem dobrih bančnih komitentov drugam. Banke imajo težave, ker imajo v port-

felju slaba podjetja. Sanacija podjetij je torej pogoj za ozdravitev bank, toda s tem se nihče v državi aktivno ne ukvarja. In končno, banke v sanaciji so v večinski državni lasti, zato država z njimi rešuje samo sebe. Z državnimi bankami je doslej upravljala država in očitno ni bila dovolj uspešna. Zato je nelogično, da slabo upravljanje banka sedaj rešuje s »slabo banko«, s še večjo centralizacijo in politizacijo odločanja kot doslej.

Kritična točka celotne zamisli je dilema, kako, kdaj in kdo naj dokapitalizira banke. Vsi prenosi in zamenjave slabih terjatev z dolgom države tega problema ne rešujejo, zato so tovrstne operacije »slabe banke« običajno fiskalno najdražje. Ker vse tri banke (NLB, NKBM in Abanka Vipa) potrebujejo dodatni kapital, jih mora država kot lastnik dokapitalizirati in tu ni posebne politične filozofije. Vse normalne javne bančne dokapitalizacije države se najprej končajo s povečanjem državnih lastniških deležev. Sporno pa je, da država meša dokapitalizacijo bank s sanacijo celotnega bančnega sistema. Sporno je, da centralizira upravljanje in da politiki venomer govorijo, kako je osrednji namen operacije določitev krivcev in odgovornosti za slabe terjatve. Kot da je skriti politični cilj »slabe banke« politizacija prenesenega kreditnega portfelja, zaščite »naših« in demoniziranja »nasprotnikov«.

Samo močna dokapitalizacija lahko reši problem kreditne aktivnosti bank, čiščenje bilanc tega ne zagotavlja. Slovenija je najbolj ugoden čas za »slabo banko« zamudila leta 2009, danes ji ostajata predvsem dokapitalizacija in povečanje lastništva. Morda bi bilo bolje, če bi država ustanovila kakšno »dobro banko«, recimo z odkupom dobrih terjatev. Ali pa bi lahko pomagala pri prodaji slabih terjatev specializiranim družbam za upravljanje v okviru samih bank, kjer lažje združujejo slabe terjatve podjetij iz celotnega bančnega sistema.

V liberalnem kredu ministrstva za finance in njegovih protagonistov bi bilo bolje, če bi država ustvarila možnosti za reševanje slabih terjatev, ne pa da ustanavlja »slabo banko« za neposredne intervencije. Minister Šušteršič ima prav. Če je to vladni neoliberalizem, potem ta vlada zagotovo ni neoliberalna. Če sama ne ve, kaj je, pa državljani vse bolj vedo, kaj ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.