Olajšanje

Janko Lorenci

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Kolumna

Janševa vlada razpada že po letu dni obstoja, po lastni krivdi, po zaslugi protestniškega gibanja in tudi protikorupcijske komisije. Desna koalicija – nedolžna ni nobena članica! – je pogubno pritiskala na Slovenijo in njeno demokracijo, ekonomijo in socialo. Padec vlade in politična kriza sta zato odrešitev, neprimerno boljša kot dolgotrajno propadanje pod to oblastjo, ki je postajala dobesedno nevarna, sposobna za karkoli.

Kako se bo vse skupaj razpletlo, ostaja negotovo. Možnosti je več: ista koalicija brez Janše kot premiera, nova koalicija brez SDS, prehodna vlada, predčasne volitve.

Ista koalicija z drugim premierom ne bi bila nič boljša od sedanje, zlasti če bi z novim predsednikom vlade postregla SDS. To bi bila ista barkača pod drugo zastavo, v glavnih potezah bi nadaljevala zavoženo politiko, bila bi tudi brez minimalnega zaupanja. Gre za bolno zamisel, ki pa ji večina koalicijskih članic pritrjuje.

Nova koalicija brez SDS bi bila pisana druščina zelo različnih usmeritev, vnaprej obsojena na notranja trenja. Z njo bi se sicer izognili odprti politični krizi, vseobsežno družbeno krizo, sredi katere smo, pa bi tako pravzaprav podaljšali. Politika take mešane vlade bi bila daleč od zahtev protestov.

Pomisleke zbuja tudi tehnična (prehodna) vlada. Do nje bi bilo težko priti, če bi že nastala, pa bi, sicer bolj demokratična in manj nasilna, skrajno težko prekinila ekonomsko-socialno Janševo politiko, zgrešeno v osnovi. Morda bi bila sprejemljiva, če bi imela sposobno, neodvisno, z neoliberalizmom neokuženo ekipo, omejene pristojnosti in omejen rok trajanja. A to so bolj pobožne želje.

Preostanejo še predčasne volitve. Vsaj polovici strank ni do njih, ker jim grozi padec iz parlamenta. Po drugi strani se vsem strankam z volitvami mudi, ker se bojijo, da se bo sicer izoblikovala močna nova stranka, njihov naravni sovražnik.

Predčasne volitve se zdijo še najbolj realna možnost. Toda če bo z njimi prišla v parlament samo dosedanja strankarska druščina, bo to bolj klavrno nadaljevanje Janševega mandata – ne tako rušilno, ne tako antidemokratično, a daleč od tega, da bi se politika prečistila in se začela prenavljati, kar je conditio sine qua non dolgoročnega okrevanja Slovenije. Tudi reševanje krize v takih rokah bi verjetno ostalo klasično – zategovanje pasu na račun socialne države.

Prihodnost posamičnih strank je negotova. PS pada kot kamen. Stranki se maščuje, da Janković, ki je PS naredil, zdaj pa jo ugonablja, ni takoj brezpogojno odstopil z vseh funkcij, kot bi moral. Kljub temu ga je krivično povsem enačiti z Janšo, ki je razdiralno vladal že dvakrat, Janković pa še ni okusil oblasti na nacionalni ravni.

SDS ohranja jedro svojih gorečih privržencev. Janša je paradoksno padel prehitro, da bi se njegov urok dokončno razblinil, čeprav ga je zadnje leto grdo zdelalo in morda napovedalo njegov politični zaton. Če bi hotel zdaj nadaljevati z manjšinsko vlado, ga bo treba brez odlašanja vreči s trona – njegova solo vladavina bi bila prenevarna.

SD bo skoraj zanesljivo zmagovalec volitev, kadarkoli bodo, NSi in Desus bosta ostala majhna in na robu preživetja, lep izkupiček pa se za zdaj napoveduje frfotavemu metuljčku Virantu, ki se dela zgroženega in načelnega, čeprav je Janšo spravil na premierski položaj, ga dolgo trdno podpiral in prek Šušteršiča odločilno prispeval k neoliberalizmu oblasti. Virant je v osnovi vzorčen primerek etablirane politike, ki obupano menjava maske, da bi se zdela verodostojna.

Skratka, lahko se zgodi, da bosta desnica in levica tudi po volitvah znova bolj ali manj izenačeni. Iz tega bi se najverjetneje rodila mešana koalicija, ki ne bi niti približno ustrezala tistemu, kar zahtevajo protesti. V taki združbi ne bi bilo nič res novega, svežega, neomadeževanega. Prelom, ki ga potrebuje Slovenija, bi bil spet enkrat odložen.

Tako smo znova pri porajajoči se alternativi. Njen volilni potencial je velik, njena prihodnost pa nejasna. Prevladujeta dva pogleda; po enem naj bi se protestno vrenje preobrazilo v stranko, ki bi lahko na volitvah morda celo zmagala, po drugem naj bi ostalo gibanje, ki se ne bi potegovalo za oblast, hotelo pa bi uvesti vladavino neposredne demokracije. Če lahko za potencialno stranko rečemo, da ne more biti ne volilno uspešna ne alternativna, če bodo v njej preveč prevladala stara, znana, pa čeprav dostojna imena, se zamisel o vladavini neposredne demokracije vsaj za zdaj zdi utopična.

Skratka, rojevanje politične alternative bo težavno. Protestno vrenje se zaradi pomanjkanja časa, različnih konceptov in individualnih ambicij najbrž ne bo politično formiralo kot celota, v enem kosu. Nasilno ga ni mogoče enotiti. Še vedno pa lahko različne skupine najdejo produktivno sobivanje – ene kot stranka (stranke), druge kot gibanje, ki noče oblasti, hoče pa stvari spremeniti in bo na oblast (tudi na »svojo« novo stranko) trajno pritiskalo. Tudi tako sobivanje alternative deloma znotraj, deloma zunaj tradicionalne politične scene bi lahko začelo spreminjati stvari.

Za zdaj lahko rečemo vsaj to: najslabša, najbolj nevarna vlada v zgodovini samostojne Slovenije je praktično na koncu in nekateri slabi procesi se bodo tako ustavili ali vsaj upočasnili. Nadaljevanje je nepredvidljivo in zbuja nelagodje, a tudi upanje. Pomembno je, da bo pritisk od spodaj ostal, tako da čisto nazaj v dosedanje stanje ne moremo pasti.

In navsezadnje je olajšanje, da izgublja oblast mrzlovoljen, ciničen dedec, ki kar naprej strahuje in zmerja lastno deželo.